Motnja prehranjevanja
Da bi znali razlikovati motnjo hranjenja od drugih težav, ki vključujejo hrano in prehranjevanje, moramo sprva razumeti motnjo prehranjevanja. Omenjena morda predstavlja dejavnik tveganja za nastanek motnje hranjenja oziroma lahko napove nedohranjenost, pa vendar pri tem ne gre za težavo v duševnem zdravju. Gre za neustrezne prehranjevalne navade, ki se kažejo kot neredno prehranjevanje in uživanje enoličnih ali neuravnovešenih obrokov. Vzroki oziroma okoliščine, ki pri starih ljudeh vodijo v motnjo prehranjevanja ali pa jo ohranjajo, tičijo v slabši okušalni občutljivosti, slabšemu vidu in vonjanju, ki hrani odvzamejo privlačnost. Neustrezno ali nezadostno prehranjevanje in tudi pitje, lahko nastopijo zaradi bolezni ustne votline, črevesja, želodca, bolečin ob hranjenju, pomanjkljivega zobovja, slabše koordinacije gibov in negotovosti pri jedi ter sramu, ki sledi. Lahko gre za učinek tablet, ki zmanjšujejo apetit ali pa preprečujejo absorpcijo hranljivih snovi, zmanjšano absorpcijo pa lahko povzroči že premalo prežvečena hrana. Nekateri stari ljudje jedo in pijejo manj zaradi težav z zadrževanjem blata in urina. Vse omenjene težave so vredne globljega vpogleda in reševanja stisk, vendar kljub svoji veliki teži še vedno ne gre za motnjo hranjenja.
Motnja hranjenja
Pri motnji hranjenja gre za skupek dejavnikov, ki se medsebojno dopolnjujejo in podpirajo, zato pri reševanju stiske ne gre za preprosto iskanje in odpravljanje enega vzvoda. Star človek je lahko v svojem življenju izpostavljen toliko več dejavnikom tveganja in že sama starost in staranje zaradi neprijetnih posledic lahko napovedujejo nevarnost, tveganje, kapljo čez rob. Prav tako ni redko, da se v enem obdobju kažejo značilnosti ene oblike motnje hranjenja, spet drugič druge. Napačno je prepričanje, da gre vedno za ohranjanje vitkega telesa s pomočjo manipulacije s hrano in telesom. Človek z motnjo hranjenja z raznimi škodljivimi ravnanji in spremenjenim odnosom do lastnega telesa, hrane in hranjenja ne prepozna izvora stiske, na ta način izraža boleče in neprepoznane čustvene viharje ter jih tako osvobaja, vsa stanja napetosti pa razlaga v kontekstu hrane in telesa. Poostren nadzor nad hrano in telesom postane orodje za obvladovanje življenja in sveta, soočanje z njim, obrambni mehanizem, vendar pa je občutek obvladovanja varljiv, saj ljudje izgubijo nadzor nad lastnim nadzorom. Motnja hranjenja narekuje določeno vedenje, posrka vso energijo in mišljenje, prevzame celotnega človeka in se preplete z vsemi vidiki in plastmi življenja.
Le za razumevanje se ozrimo na nekaj različnih oblik motenj hranjenja. Za anoreksijo nervozo je značilna nizka telesna teža oziroma težnja k vitkosti, ki se jo dosega z zavestnim odklanjanjem hrane. Prisotni so velik strah pred debelostjo, motena predstava o lastni telesni podobi, občutek krivde in neuspeha po hranjenju ter prepričanje, da bosta nizka telesna teža in vitko telo prinesla srečo in zadovoljstvo. Nizka telesna teža se dosega in ohranja z odklanjanjem vseh vrst hrane ali le določene, pogosto tudi s prekomerno telesno aktivnostjo, lahko pa tudi z uporabo odvajal in diuretikov ter bruhanju po prenajedanju. Slednje morda spominja na naslednjo obliko motnje hranjenja, bulimijo nervozo, pri kateri gre za cikel prenajedanja in ritual čiščenja. Pogost ritual čiščenja je bruhanje, lahko pa gre prav tako za uporabo odvajal, diuretikov in shujševalnih tablet, prekomerno telesno aktivnost in podobna vedenja, ki preprečujejo višanje telesne teže. Ti rituali se pri bulimiji nervozi ne izvajajo po vsakem obroku, so skrbno načrtovani, človek pa ima precej natančno izdelan seznam hrane, ki je dopustna oziroma ‘varna’. Prisoten je občutek sramu, gre za zasvojenost z občutki med prenajedanjem ali po njem, zbledita pa tudi občutka za sitost in lakoto. Kompulzivno prenajedanje je še ena pogostejših oblik motenj hranjenja, pri kateri gre za neustavljivo nujo po uživanju velikih količin hrane, navkljub velikemu trudu pa pritiska ni mogoče zdržati. Vedenje je podobno kot pri bulimiji nervozi, le brez rituala čiščenja, četudi ni redko, da nastopijo obdobja raznih diet, strogega omejevanja in podobno. To ne prinese želenih rezultatov, vsaj ne dovolj hitro, s čimer se ljudje zopet zatečejo k prenajedanju in se tako znajdejo v začaranem krogu. Za to obliko motnje hranjenja je torej značilna višja, povišana, celo prekomerna telesna teža.
Motnje hranjenja ne izbirajo ljudi in nihče ni imun, na tem mestu pa ohranimo vsaj zavedanje, da ne izbira le določenega spola ali starosti ter da daljša prisotnost omenjene stiske pomeni daljše in težje odpravljanje težave, zato je korak v smeri reševanja stiske nujen danes. Gre za tiho odvisnost pri kateri abstinenca ni mogoča, zato se moramo znova naučiti uživati hrano. Osvoboditev je mogoča, vreden pa je vsak korak v smeri reševanja motnje hranjenja.