Gregor je bil že v starem julijanskem koledarju znan kot prinašalec luči. Godoval je na prvi spomladanski dan. Svetnik Gregor Veliki je bil v Rimu papež in cerkveni učitelj. Rojen je bil okoli leta 540.
Leta 1582 so koledarski sistem spremenili in gregorjevo se je nekoliko premaknilo. Od tedaj dalje se praznuje na 12. marca in ne več na prvi spomladanski dan.
Gregórjevo je praznik, povezan z zaljubljenci. Tega dne se po ljudskem izročilu, 12. marca, ptički ženijo.
Na gregorjevo se ptički ženijo, a ženijo se tudi na vincencijevo 22. januarja, zato pravijo koroški Rožani “K šent Cenovem se tice ženijo”, na Gorenjskem pa, da imajo “ta dan ptiči ohcet”, ptički pa se ženijo tudi na valentinovo 14. februarja. Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.
Sveti Gregor je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in pozamentov (našitkov), učenjakov, učiteljev, študentov; priporočale so se mu žene za rodovitnost, pomagal je zoper kugo, predvsem pa je patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namreč s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba.
Po starih običajih na ta dan sv. Gregor "luč v vodo vrže". V Kropi ima ta običaj dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ni bilo elektrike. Sveti Gregor pozdravlja sonce in pomlad. Od tega dne dalje Kroparji niso več potrebovali svetilke.
Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim "oblanjem" ali s svečo.
Še dandanes se je ohranil običaj, da se na ta dan po potokih in rekah spušča majhne lučke ali papirnate ladjice.