Ne poznam nobenega zakona, ki bi poenostavljal in s tem omogočal pridobitev vsaj ene od naših številnih pravic, ne samo tistih iz zdravstva temveč tudi tistih, ki so zapisane v Ustavi. Večina predpisov in zakonov nam pravice omejuje in pogojuje ter s tem zmanjšuje možnost, da jih uveljavimo.
Z uveljavljanjem pravice do svobodne izbire osebnega zdravnika se zatakne že takrat, ko še sami odločamo o svojem življenju, sploh pa takrat, ko tega več ne zmoremo. Razlogov zato je več.
Zdravniki starejših pacientov še vedno ne obravnavajo enakovredno z drugimi, mlajšimi, se pravi, da gre tu za kršitev še ene od pravic, ki jih imamo, to je pravica do enakovredne zdravstvene obravnave vseh.
Razlog, da pravice do proste izbire osebnega zdravnika ne moremo udejanjiti je tudi, da je splošnih zdravnikov še vedno premalo. Bolje rečeno, mladi zdravniki nikakor ne morejo dobiti zaposlitve in tako kot tudi mnogi drugi, ki so se izšolali pri nas, odhajajo v tujino. Le zakaj?
Znano je tudi, da imajo v nekaterih podeželskih skupnostih samo enega splošnega zdravnika in še ta prihaja v ambulanto občasno. Res je, da je vsakomur dovoljeno, da izbere osebnega zdravnika kjerkoli, vendar je to povezano z mobilnostjo, kar pa je že ena od številnih ovir pri starejših. Praviloma pa se tudi zdravniki otepajo tistih, ki prihajajo iz drugih okolij, med drugim zato, ker so že prezasedeni. Krog se sklene in ta pravica ostaja zgolj na papirju.
Pri uveljavljanju pravice do izbire osebnega zdravnika se v domovih za starejše še bolj zatakne. V najboljšem primeru je v Domu zaposlen samo en splošni zdravnik, veliko domov pa zdravnika, ki bi bil stalno v domu, sploh nima. Pomagajo si s tistimi iz zdravstvenih domov, ki so že tako preobremenjeni.
Z odhodom v Dom formalno lahko obdržimo zdravnika, ki smo ga imeli pred tem, vendar se le malokdo odloči za to izbiro. Res je, da nam nihče neposredno ne jemlje pravice do tega, da obdržimo prejšnjega osebnega zdravnika in je tudi ne prepoveduje, ampak ker se pri tem pojavijo številne ovire in težave, ki jim večina nismo kos, te pravice ne uveljavljamo, se ji odpovemo. Večina tudi predvideva, da je v domovih zdravnik »bolj pri roki« kot pa v domačem okolju in da bo tam zdravstvena oskrba boljša. Tako naj bi bilo, pa žal večinoma ni.
Iz »praktičnih« razlogov, ki jih več ali manj vsi dobro poznamo, se torej ljudje ob vstopu v dom starejših odrečejo pravici do proste izbire zdravnika in upajo, da bo domski zdravnik dobro poskrbel za njihovo zdravje, saj konec koncev dela vsak dan s starejšimi.
Vse bi bilo še nekako prav, če bi bili vsi zdravniki v domovih primerni za to delo, ljudje s posluhom za težave tistih, za katerih zdravje skrbijo. S tem mislim, da bi jim bilo mar za te ljudi in da bi zanje poskrbeli tako, kot jim veleva njihov kodeks. Vendar zdravniki v domovih pogosto niso to, kar bi morali biti. Mnogim delo postane rutina. Vsak dan poslušajo in gledajo stare (odpisane?), to jim zamegli pogled na to, da je vsako življenje dragoceno, da niso tu zato, da bi dvignili roke, češ so pač stari!
V svoji knjigi »Demenca, moja učiteljica« sem opisala enega izmed takih zdravnikov, ki ne bi smeli opravljati svojega poklica. V dom so ga namestili zato, ker je bil povsem asocialen, ni maral ljudi, ni maral svojega dela in kot je povedal njegov nadrejeni, ga niso mogli namesti nikamor drugam, kot v dom za starejše(?!). Veliko dela in truda je bilo potrebno, da so ga končno premestili drugam.
Ker je to zgodba izpred več kot petnajstih let, bi bilo pričakovati, da se je od tedaj vendarle kaj spremenilo na bolje. Pa se ni, vsaj po pripovedovanju svojcev ne!
Če ugotovite, da domski zdravnik opravlja svoje delo površno, se ne zmeni za težave vašega sorodnika, prijatelja, ko odklanja redne preglede, ko zamahne z roko ob tem, ko mu poveste, da ima vaš starš (ali kdo drugi) simptome značilne za demenco, ko noče dati napotnice za tega ali onega specialista, pomislite o zamenjavi osebnega zdravnika.
Poti je več.
Ena od teh je, in to običajno prva, da zdravniku poveste, da z njegovim delom niste zadovoljni. Druga, ali vzporedna s prvo je, da povprašate druge svojce, kaj menijo o zdravniku v domu. Če se pridružijo vašemu mnenju, da zdravnik ne opravlja svojega dela tako, kot bi ga moral, se skupno z njimi odpravite k socialni delavki ali direktorju doma in povejte za težave. Morda boste dobili podporo in potrditev vaše zahteve, da se zdravnika opozori ali zamenja. Morda tudi ne.
Če to ne bo uspelo, se lahko obrnete na varuha Pacientovih pravic. Pomoč in nasvete na tem področju nudi tudi naše društvo RESje in pa združenje Srebrna nit (FB @srebrnanit).
Veliko stvari je težko dokazati, veliko svojcev se sploh ne zanima za to, kaj se dogaja v domu, vendar, če vi menite, da delo domskega zdravnika ni ustrezno, ne obupajte. In ne smete se ustaviti samo zato, ker vas je strah, da se bodo stvari poslabšale. Stanje se najbolj nemoteno poslabšuje takrat, ko ne storimo ničesar! Ko rečemo, nič se ne da storiti!
Še več boste našli tukaj.