Tisti, ki imamo polno stanovanje smeha, pogovorov, objemov, se ne moremo zavedati, kako hudo je, če je človek sam. tišina, hlad, depresija, žalost. To so redni spremljevalci osamljenih ljudi.
Nihče ne bi smel biti sam. Nikoli, še posebej pa za praznike ne. Vsak bi moral imeti sočloveka, toplo dlan, objem in besedo, namenjeno le njemu. A žal, ni vedno tako.
Britanska študija je pokazala, da je osamljenost lahko primerljiva z nekaterimi hujšimi boleznimi. Osamljenost razjeda dušo in telo. Pogosto je vzrok za razvoj depresije, povezana je tudi z boleznimi srca in ožilja, z demenco. Osamljenost povzroča, da bolan človek počasneje okreva.
Kako premagati negativno razmišljanje? Kako lahko tudi, če smo sami, preživimo lepe praznike?
O tem smo se pogovarjali z integrativno psihoterapevtko Aljo Fabjan.
»Angleški analitik D.W. Winnicott je pisal o »kapaciteti biti sam« in jo označil za eno od bolj pomembnih človekovih pridobitev. Preživljati čas sam, v katerem lahko torej tudi uživamo ter počutiti se osamljeno, sta dva precej različna pojma, osamljenega pa se lahko počutimo tudi v družbi. Občutek osamljenosti je občutek notranje praznine, zapuščenosti ali nezaželenosti, lahko je povezan z negativno samopodobo, nezaupanjem do ljudi ali s težavami z ustvarjanjem intimnih ali prijateljskih razmerij. Dalj časa trajajoči občutki osamljenosti lahko vodijo v melanholijo in depresijo,« pojasnjuje Fabjanova in dodaja:
»Razlog za to, da občutek osamljenosti in slabšega razpoloženja naraste ravno v prazničnem času lahko najdemo v velikem kontrastu med tem, kar čutimo znotraj nas in tistim, kar nas obdaja. V filmih vidimo srečne družine, povezanost, v reklamah vse, kar bi morali imeti, da bi postali srečni in za nekoga, ki družine nima več, se s sorodniki ne razume dobro ali pa je ravnokar izgubil službo in otrokom ne more kupiti daril, je to lahko zelo boleče. K slabemu psihičnemu počutju med prazniki lahko veliko prispeva tudi stres in utrujenost (zaradi prevelikega števila opravkov, slabe finančne situacije ipd.), nerealna pričakovanja (o »popolnih« praznikih), nerealne predstave o drugih (da so drugi dosti srečnejši od nas samih) ali nezadovoljstvo z lastnimi dosežki v iztekajočem se letu.«
Osamljenost je pasivno stanje
Če ostajamo pasivni, osamljenost ostaja, lahko sicer upamo, da bo sčasoma izginila, toda ker podpira pasivno držo, nas vse bolj preveva. Da prekinemo začarani krog, moramo najprej sprejeti dejstvo, da smo osamljeni, kar je včasih težko. Sledi izražanje svojih občutkov. Lahko se zatečemo v pisanje dnevnika, pisma znancu, prijatelju ali sorodniku, slikanje, pisanje pesmi ali v karkoli, kar nam omogoči, da izrazimo občutke znotraj sebe. Izražanje čustev, kot so jeza, žalost, nelagodje in podobno, nam omogoča, da odkrijemo, od kod prihajajo in s čim v našem življenju so povezana. Ko uvidimo povezave, smo sposobnejši uvesti določene spremembe.
Spoznajmo negativne misli
»Potrebno je, da spoznamo, katera so tista negativne misli in prepričanja o nas samih, o drugih in svetu, ki nas držijo stran od ljudi, ki nam ne dovolijo živeti bolj pestro življenje. Morda si mislimo, da nismo dovolj zanimivi, da bi se kdo sploh hotel družiti z nami, morda smo prepričani, da ljudje niso vredni zaupanja in se jim izogibamo iz strahu, da bi nas razočarali in prizadeli. Zavedati se moramo, da so negativna prepričanja le naše (sicer močno omejujoče) misli, ne pa resnica ter se jih potruditi preoblikovati v bolj konstruktivna,« svetuje Fabjanova.
Izkoristimo čas
Obstaja pa tudi dosti načinov, na katere lahko izkoristimo čas, ki ga preživimo sami. Preberimo dobro knjigo, uživajmo v pripravljanju večerje, razmislimo o tem, kaj smo radi delali nekoč in se lotimo kakšne nove stvari, poiščimo nov hobi, po možnosti takšen, ki bi vključeval družbo drugih ljudi. Če si družbe na splošno želimo, nikar ne čakajmo, da bo drugi naredil prvi korak. Pokličimo prijatelja, sorodnika ali starega znanca ter ga povabimo, da se nam pridruži pri novi aktivnosti ali na sprehodu.
»Prav tako ne odklanjajmo povabil drugih. Morda lahko ponovno oživimo ali poglobimo odnos s sošolcem iz srednje šole, bivšim sosedom ali daljnim sorodnikom. Ter ne bodimo kritični glede naših novih dosežkov na področju novih stikov in medosebnih odnosov. Kvalitetne in dolgotrajne vezi med nami se namreč navadno ustvarjajo dalj časa,« še svetuje Alja Fabjan.