Čeprav so bile razlike med stoletniki in ostalimi majhne, so znanstveniki vseeno prišli do zanimivih ugotovitev. Te kažejo, da imajo stoletniki na splošno nižje ravni glukoze v krvi, kreatinina in sečne kisline. Stoletniki so redko imeli krvne vrednosti na skrajni spodnji ali skrajni zgornji meji. Najbolj pogosto so imeli vrednosti uravnotežene. Prav tako so ugotovili, da se je stanje njihovega metabolizma ustalilo pri 65 letih.
Kako je potekala študija stoletnikov in kakšni so bili njeni rezultati?
Spletni vir Medical News piše, da je bila študija sicer nedavno objavljena v publikaciji GeroScience. Po pod podatkih iz študije naj bi leta 2015 na svetu živelo skoraj pol milijona stoletnikov. Do leta 2050 naj bi ta številka zrasla na 3,7 milijona. Z raziskavo so želeli ugotoviti, kaj je ključ do dolgoživosti.
Študija je zajela več kot 44 000 Švedov. Od leta 1985 do 1996 so spremljali njihove biomarkerje, in sicer 12 krvnih biomarkerjev (skupni holesterol, glukozo, alanin aminotransferazo, aspartat aminotransferazo, albumin, gama-glutamil transferazo, alkalno fosfatazo in laktat dehidrogenazo - za jetra) in jim sledili vse do leta 2020. Sledili so tudi kreatininu (ledivica), pa tudi zmogljivost vezave železa in železu (anemija). Prehranjenost so ocenili z merjenjem albumina. Avtorji so ugotovili, da so bile uravnotežene vrednosti za skoraj vse biomarkerje značilne za stoletnike. Najbolj pa so izstopale razlike v kreatininu, glukozi in sečni kislini. Pri stoletnikih so namreč zaznali nižje ravni. Ugotovili so, da stoletniki niso imeli težav z ledvičnimi kamni, protinom ali boleznimi ledvic. Avtorji so tudi povedali, da je iz nekaterih biomarkerjev lahko razbrati, da so se stoletniki drugače prehranjevali.
Najslabše naj bi jo odnesli tisti posamezniki, ki so imeli vrednosti pri merjenju izjemno povišane (predvsem vrednosti skupnega holesterola, železa in glukoze, kreatinina, sečne kisline in povišane vrednosti biomarkerjev za jetra) – le-ti so imeli najmanjše možnosti, da bi dosegli sto ali več let.
Dva tipa stoletnikov
Raziskovalci pa so ugotovili še eno zanimivost. Obstajala naj bi dva tipa stoletnikov. Čeprav so razlike med njima manjše, so vseeno dovolj izstopale, da so avtorji lahko določili dve skupini. Ena skupina je bila po biomarkerjih bolj podobna ne-stoletnikom, druga pa je imela večina vrednosti precej boljše od ostalih.