Včasih se zalotim, da mnogo premišljujem o kakšnem primeru, ki ga imam v svoji Svetovalnici. Dotakne se me zgodba, oseba, energija, bolečina ali žalost, ki jo oseba oddaja. Še posebej sem občutljiva na starejše ljudi, saj se spomnim na svoja starša, ki sta sicer odličnega zdravja, mladostna in fit, pa vseeno se včasih zavem, kako minljivo je življenje. In kako sem lahko res srečna, da ju še imam. In da jima znam večkrat povedati na glas, da ju imam res rada in da sem jima hvaležna za vse, kar sem dobila od njiju, predvsem v vzgojnem, čustvenem smislu in v smislu njune brezpogojne ljubezni, ki sem je še danes deležna.
Pa razmišljam o neki prelepi starejši dami, ki je sama in osamljena, pozabljena. Ima vse, kar se tiče materialnega bogastva, bila je uspešna v svoji poslovni karieri, bogato se poročila, a žal bila v zakonu zelo nesrečna. Mož ji ni nikoli pokazal, kaj šele povedal, ali jo ima sploh rad ter zakaj sploh je z njo. Onesrečil jo je in spričo njegovega vedenja, ki ji je vcepil težko nezaupanje, je ohromljena tudi dandanes. Sicer je že vdova, a še vedno živi v pretekli bolečini in v pomanjkanju ljubezni, sprejetosti in zaupanju.
PREBERITE TUDI: Ali ste anksiozno navezani na partnerja? Preverite znake tesnobne navezanosti Otrok nista imela. Ima zgolj odraslo nečakinjo, ki je tudi poročena s čustvenim invalidom. Oba zanemarjata stike s teto, ni jima mar, kaj se z njo dogaja in je videti, kot da samo čakata, da teta odide na drugi svet, da bosta lahko vse njeno bogastvo sebi prigrabila. In tako se ta čudovita dama sprašuje, zakaj sploh še živi, kaj je namen njenih težkih preizkušenj in bolečine, da se počuti od vseh pozabljeno in osamljeno. Nima nobene prijateljice, zgolj tri znanke, ki pa imajo vedno za povedati samo težke vsebine, nikoli nič, kar bi jo razveselilo.
Ljudje smo socialna bitja, ki potrebujemo družbo eden drugega. Sploh je čudovito, če smo lahko med ljudmi takšni kot smo ter nas naša socialna mreža sprejema in ščiti. Tako imamo občutek, da je soljudem mar za nas. In mi si želimo njihove družbe. S tem ni nič narobe, ker to sleherni od nas potrebuje. In potem smo spet pri vprašanju, ali nam materialne dobrine dajo srečo in notranje zadovoljstvo? In kaj nam sploh daje resnično srečo in mir?