Tisti, ki odkrivajo, da dostikrat občutijo nekakšno »psihično lakoto«, katero potešijo s hrano, največkrat navajajo, da se to zgodi v bolj stresnih obdobjih ter ob občutkih žalosti, razočaranja, jeze, strahu, osamljenosti ali zdolgočasenosti. Z namenom, da utišajo ali potlačijo določeno neprijetno čustvo, največkrat posežejo po nezdravi hrani, sladkarijah ali »junk foodu«. Neprijetno čustvo pa se umakne le začasno, kmalu se vrne, zahteva novo »čustveno malico«, večkrat pa ga spremlja še en neprijeten občutek – občutek krivde zaradi avtomatskega poseganja po večji količini nezdrave hrane.
Obstaja kar nekaj namigov, ki izdajajo, da gre za čustveno in ne za fizično lakoto: čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo kontrole, lahko se ustavimo šele, ko začutimo močno bolečino v želodcu, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«.
Preberite tudi: "Največ zdravstvenih tegob zadene tiste, ki vstopijo v čas upokojitve nepripravljeni" Mnogi se svoje navade, da se prehranjujejo čustveno, niti ne zavedajo ali mislijo, da imajo zgolj prešibko voljo, da bi s tem prenehali. Nedvomno je za vse spremembe potrebna volja, oziroma motivacija, pri čustvenem prehranjevanju pa je osnovnega in hkrati ključnega pomena, da najprej ugotovimo razloge zanj. Pogosto gre za nepredelane travmatične izkušnje, zamere, nezadovoljstvo v medosebnih odnosih, strah pred prihodnostjo, težave na delovnem mestu, finančne težave ter tudi za depresijo ali anksiozne motnje. Na čustveno prehranjevanje lahko torej gledamo kot na simptom in ne kot na osnovno težavo. V skladu s tem je pomembno, da se posvetimo osnovni težavi ter njenemu odpravljanju. Pogosto je ključnega pomena, da se naučimo izražati neprijetna čustva, ko se pojavijo in na primeren način, ki nam ne škoduje pač pa doprinese k večjemu zadovoljstvu na določenem področju.
Čustveno prehranjevanje ne vključuje le hranjenja, povezanega z neprijetnimi občutki, temveč tudi hranjenje z namenom nagrajevanja. Težko bi našli praznovanje, osebno ali kakršnokoli drugo, ki ne bi vključevalo tudi hrane. Ob posebnih priložnostih seveda ni sporno, da pojemo malo več ali, da ob posebnih dneh jemo tudi drugačno hrano, kot sicer. Tisti, katerim lahko prehranjevanje »za nagrado« začne povzročati težave, so najverjetneje prinesli takšen vzorec že iz otroštva. Morda je bila hrana nekakšen vzgojni ukrep, z dodatki se je nagrajevalo, z odvzemom kaznovalo, takšnih globoko zakoreninjenih čustvenih vzorcev, pa se je težko znebiti tudi v odraslem obdobju. Lažje je s pomočjo psihoterapije.