Stare modrosti pravijo, da se učimo do smrti. Kar še toliko bolj velja za študente Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO), ki se pogosto po upokojitvi odločijo, da se želijo aktivno izobraževati pod vodstvom usposobljenih mentorjev.
Med njimi je tudi upokojenka Vesna Koželj Oblak, ki se je za vpis na UTŽO odločila leto dni po upokojitvi, s katero smo se z veseljem pogovarjali in se od nje veliko naučili.
Kaj vas je navdihnilo, da ste se vpisali na UTŽO?
Ob upokojitvi sem imela 65 let in 41 let delovne dobe. Zelo rada sem imela svoje delo in če bi ne bilo zakona za uravnoteženje financ, se še ne bi odločila za upokojitev. Pred zaključkom poklicne poti sem želela še ovrednotiti spremembe, ki sem jih vpeljala na svojem ožjem strokovnem področju. Nekaj časa sem mislila, da bom to naredila kot upokojenka, pa mi je interes za stroko vse bolj plahnel, ko so mi prihajale naproti nove vsebine.
Tako me je najprej pritegnila mediacija in opravila sem enoletno izobraževanje. Obžalovala sem, da mediacijskih veščin nisem obvladala že prej, ko sem še hodila v službo. Marsikakšen spor v kolektivu, med sosedi ali v družini bi lahko bolj neboleče reševali, če bi bilo poznavanje teh veščin bolj razširjeno. Kljub navdušenju pa mediacija ni postala moje novo delovno področje.
Leto dni po upokojitvi sem se tako vpisala na UTŽO, kjer sem najprej vpisala en predmet (Oblikovanje in ustvarjanje vrtov), potem pa sem predmete kar dodajala.
Katere vse predmete pa ste že poslušali na UTŽO?
V zadnjih osmih letih, kolikor sem že študentka UTŽO, sem bila v naslednjih študijskih skupinah: Oblikovanje in ustvarjanje vrtov, Spoznajmo svoje mesto in domovino, Umetnostna zgodovina, Spoznavanje glasbene umetnosti, Uporaba pametnih telefonov in računalnikov ter Ples latino solo. Izven UTŽO pa sem hodila še k telovadbi.
Po kakšnem ključu ste si izbirali študijske predmete?
Nekatere sem izbrala zaradi zanimanja, druge zaradi potrebe. Sicer sem bila pa že kot otrok dobra opazovalka, ki se je ob stvareh, ki so jo zanimale, vedno ustavila in jih želela bolje spoznati.
Ko sem na primer kot osnovnošolka dobila knjigo o pticah, so me slike v njej tako pritegnile, da sem s knjigo v rokah sedela ob oknu in opazovala ptice, ki so prihajale na krmilnico, ter jih primerjala s slikami v knjigi. Vse dokler nisem ponosno oznanila, da je na krmilnici brglez, lišček, plavček … Ptice so me takrat tako pritegnile, da sem si priskrbela še več knjig o njih in že kot osnovnošolka (pre)poznala večino ptic v domačem okolju.
In na enak način so me pritegnile gobe, rastline, rože in vrt, ki mi ga je mož povsem prepustil, antična in srednjeveška umetnost, notranja oprema, starine in restavratorstvo, pa tudi klasična glasba in ples.
Čeprav nikoli nisem imela za ples navdušenega partnerja in na plesišču nisem bila sproščena, sem se z veseljem vključila v projekt Latino solo, ki ga je Plesna zvezda ponudila študentom UTŽO. Užitek je slediti gibčni plesni učiteljici ob prijetnih latino ritmih! Nisem si pa predstavljala, da je učenje zaporedja določenih gibov nog in rok za seniorje tudi resno umsko delo, torej učinkovit možganski trening, ki je obenem prijeten in zabaven.
Kaj pa računalništvo, sodobna tehnologija in pametni telefoni, kako se soočate s temi sodobnimi izzivi?
Ko sem si kupila prvi pametni telefon, sem se hitro naučila sprejemati in odgovarjati na klice, tudi pošiljanje sporočil je šlo, kaj drugega pa niti poskušala nisem.
Zato je bil kot naročen program UTŽO Uporaba pametnih telefonov, saj se mi zdi nesprejemljivo, da bi za učenje nadlegovala mlade okoli sebe, za prebijanje skozi obsežna navodila za uporabo pa nimam potrpljenja.
Vsakdanje delo z računalnikom sem sicer že prej obvladala, saj sem že pred tridesetimi leti pisalni stroj zamenjala z računalnikom, diapozitive z digitalni posnetki, Powerpoint pa je bil obvezna oblika predavanj. Toda s študijem računalništva na UTŽO sem svoje znanje nadgradila in usvojila številne nove možnosti, tako da mi sedaj tudi posodobitev programske opreme ni več nočna mora.
Kdaj se po vašem mnenju ljudje pravzaprav prenehamo izobraževati?
Mislim, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, kako definiramo izobraževanje. Eno je hoditi v šolo, pisati domače naloge in dobivati ocene. Za mene je izobraževanje zelo kompleksna reč.
Gre namreč za nenehno pridobivanje novih znanj, povečevanje, poglabljanje, pa tudi obnavljanje v preteklosti pridobljenega znanja, osvetljevanje znanih dejstev z različnih zornih kotov, povezovanje vsebin in tako dalje. Pa tudi gledanje oddaje Milijonar sama štejem za izobraževanje. Ob taki definiciji priložnosti za izobraževanje in učenje zlepa ne zmanjka!
Verjetno tudi veliko berete? Koliko knjig v povprečju preberete na leto?
Res je, berem veliko. Število prebranih knjig v enem letu težko ocenim. Detektivke požiram, medtem ko zahtevnejša besedila berem počasi, saj niso ravno primerno čtivo za pred spanjem.
Kako pa to svojo ljubezen bo branja in nenehnega izobraževanja prenašate na mlade? In kaj se vi učite od njih?
Zelo si želim, da bi mladi okoli mene začutili užitek, ko nekaj novega izveš, spoznaš in si razjasniš. Zato jim knjige podarjam s premislekom, ali jih bodo pritegnile in kaj jim bodo podarile.
In česa se jaz učim od mladih? Hvaležna sem jim, če mi prihranijo prebijanje skozi navodila za uporabo novega sodobnega tehnološkega aparata. Sicer pa jih rada poslušam, da izvem, kako gledajo na kakšen problem, stanje in dogajanje ter mi tako pomagajo razumeti sedanjost.
Kaj bi svetovali mladim, ki se težko odločajo glede poklica in so nekako izgubljeni glede poklicne poti?
Nekomu, ki ga nič ne zanima, je težko kaj svetovati in še težje dopovedati, da je najprej treba delati, pa četudi karkoli, saj bo opravljenemu delu sledilo zadovoljstvo.
Kdor pa ima v sebi radovednost in potrebo po delovanju, bo prej ali slej našel področje, ki mu bo zanimivo in mu bo prinašalo zadovoljstvo. Če ne v prvo, pa v drugo. Ali tretje. Kar sem izkusila tudi sama. Izbrala sem si študij, ki me je zanimal, toda ko sem začela delati v poklicu, sem spoznala, da je to delo zame preveč monotono, da bi lahko zdržala do upokojitve. Tako sem kmalu našla možnost, da sem osnovni poklic nadgradila in našla področje, ki mi je bolj ležalo in za katero sem se izmojstrila. Tako sem vse do upokojitve z veseljem opravljala svoje delo, dobri rezultati pa so bili nagrada.
Šele sedaj, ko sem upokojena, se zavedam, kako naporno je biti vsako jutro ob dogovorjeni uri na delovnem mestu, urejen in pripravljen za službene dolžnosti. Sedaj si namreč ob zajtrku - če je le možno na vrtu - lahko privoščim branje časopisa. Včasih grem na Rožnik že zjutraj, ko so sprehajalci še redki, ali se odpeljem v Arboretum, kjer je sprehod skozi park vsakič doživetje, ki ga zaključim na terasi z limonado z ingverjem. Letos poleti sem se kar pogosto hodila kopat na Podpeško jezero. Tudi tam je dopoldne mirno in lepo je opazovati račje družine ter kačje pastirje.
Tudi vrt zahteva določeno količino dela, toda trud je vsakič, ko v večernem soncu zažarijo pokošena trata, urejene gredice in pograbljen pesek, poplačan.
In kakšna so darila študija v zrelih letih oziroma kako je biti študentka UTŽO?
Razen pri glasbi skupine nikoli niso presegale 15 udeležencev, tako da so bili skupine prijetno majhne. Pozna se tudi, da se kandidati priključijo skupini predvsem zaradi osebnega interesa in so tam zato, ker želijo biti.
Mladi učitelji niso obremenjeni z didaktičnimi pravili in znajo na prijeten, tudi neformalen način posredovati učne vsebine. Še posebej pri računalništvu je občudovanja vredno, da nikoli ne kažejo naveličanosti, ko gre komu počasneje ali ko je treba kaj večkrat ponoviti.
Vzdušje je bilo v vseh študijskih skupinah do sedaj vedno sproščeno, lahko smo računali tudi na individualno pomoč, ko se je komu kaj zataknilo. Po nekem času smo se člani skupine med sabo tudi zbližali, radi skupaj posedeli ali se družili na izletih.
Sama si pogosto rečem, da imam veliko srečo: lahko sem doma ali ne daleč od doma in samo postati moram, pa uzrem kaj lepega.