Slovenija je letos častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Kaj to pomeni za Slovenijo? Frankfurtski knjižni sejem je vendarle prestižni sejem, kjer se predstavlja več tisoč razstavljavcev iz številnih držav...
Sejem obišče okoli 6.400 novinarjev, 60 % vseh v svojih prispevkih omenja državo gostjo, tako da gre za enega medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov v zgodovini Slovenije. Mnogo izmed teh novinarjev še nikoli ni bilo v Sloveniji in ni prebralo še nobene slovenske knjige – zato je pomemben tudi prvi vtis. Koga bo morda zapeljal vonj po rožmarinu v paviljonu, drugega stoli Nika Kralja, tretjega bo navdušila gugalnica ob predstavitvi avtorjev za otroke, in šele četrti bo morda odprl kakšno izmed knjig, ki bodo razstavljene v paviljonu, peti pa bo rekel – »Žižek, ta, da je iz Slovenije?!«
Na sejmu bo nas srečo tudi veliko obiskovalcev in novinarjev, ki poznajo določene slovenske avtorje, ki so že bili v Sloveniji. Več let smo delali na stikih in povečevanju vidnosti in že danes smo lahko zadovoljni z rezultati dogodkov zadnjega leta. Samo v nekaj mesecih smo prišli do 250 objav v različnih medijih, večinsko seveda iz nemško govorečih držav. Slovenski avtorji se pojavljajo na televizijskih kanalih, o njih se piše in govori po radiu. Projekt ima dober izplen tudi pri povečanem zanimanju za turizem, z mnogimi kulturnimi dogodki, zlasti razstavami v galerijah in muzejih, ki bodo v Frankfurtu odprti več mesecev, ter več glasbenimi dogodki, pa se predstavljajo tudi druge oblike kulture ter utrjuje podoba države, kjer sta kultura in narava pomembni.
Kaj Slovenija pripravlja za letošnje literarno leto?
Samo v času sejma, torej v 5 dneh, se bo v Frankfurtu zvrstilo preko 250 dogodkov, kamor bo vključenih 72 prisotnih slovenskih avtorjev, več dogodkov bo posvečenih tudi slovenskim klasikom, ter okoli 180 drugih slovenskih in tujih gostov v strokovnem in spremljevalnem programu – pa sem ni vštet simfonični orkester RTV niti drugi nastopajoči na večjih glasbenih dogodkih, kot bo koncert skupine Laibach.
Dogodki bodo na več kot 8 lokacijah na sejmu in na več kot 26 lokacijah v mestu Frankfurt. Na sejmu imamo poleg paviljona z 2500 m2 in s 3 odri, še nacionalno stojnico z odrom, pa stojnico z razstavo slovenske ilustracije, več slovenskih založnikov in tudi slovenski tiskar se predstavljajo tudi s samostojnimi stojnicami. Dodatna razstava slovenske otroške ilustracije bo tudi v muzeju Strumwwelpeter (Peter Kušter)
Poleg knjižnih dogodkov bo v mestu še cel kup razstav, ki so jih v sodelovanju z nemškimi partnerji pripravili slovenski javni zavodi, financiranje pa je zagotovilo Ministrstvo za kulturo. Najdlje bo odprta razstava Čivki o preteklosti v Arheološkem muzeju, kar do sredine aprila 2024, sicer pa so tu še razstave France Prešeren in slovenska romantika, Alma Maksimilijana Karlin – pisateljica, Mobi zgodbe iz Slovenije in Nemčije, razstava Maruše Sagadin, pa razstava v Fotografie Forum Frankfurt s 3 slovenskimi fotografi, v razstavišču Portikus pa razstava umetniških knjig v legendarnem kiosku Saše Mächtiga ter pogovori o oblikovanju. V začetku oktobra 2023 se začne tudi Tematska retrospektiva slovenskega filma: Veš, poet, svoj dolg!
Kakšna je vizija: kako se bomo, kot častna gostja, zapisali v srca ljubiteljev knjižne literature na Frankfurtskem sejmu?
Direktor frankfurtskega sejma je večkrat javno povedal, da so nas izbrali zaradi poezije – izkoristili bomo odmevnost sveže Antologije slovenske poezije 20. in 21. stoletja ter poezijo predstavili tudi skozi glasbo. S prevodi v nemščino se bodo predstavili izjemni romanopisci, kot presenečenje bomo izkoristili avtorje kratkih zgodb, knjižnice in šolo bodo odri za avtorje mladinske in otroške literature. Brez filozofije tudi ne bo šlo. In povezovalni člen vsega je branje, ki zahteva razmišljanje. Zato bodo v fokusu res knjige, s papirjem, in živeči avtorji, ne pa umetna inteligenca.
Kaj si Slovenija od programa Častna gostja lahko obeta v prihodnosti?
Najprej večjo vidnost. V Frankfurtu bomo s Slovensko turistično organizacijo imeli tudi izvrstno promocijo turizma v povezavi s knjigo. Zatorej lahko pričakujemo tudi boljši turistični obisk. Za avtorje in založnike pa ob boljši prepoznavnosti večje prihodke od avtorskih pravic, sodelovanje z založbami z večjim dosegom ter večjo prodornost.
Preprosto ne morem mimo tega, da mladi danes raje kot knjigo v roke vzamejo telefon. Vse manj se berejo knjige, vse več se gleda v ekrane. Kam po vašem mnenju to vodi in predvsem, kako ohraniti mlajše generacije motivirane za branje knjig?
To bo eden od glavnih problemov, ki jih bomo naslavljali na sejmu. V sodelovanju več mednarodnih strokovnjakov ter s podporo najpomembnejših avtorskih, založniških in strokovnih organizacij bo predstavljen Ljubljanski bralni manifest – ta opozarja na pomen branja na višji ravni na papirju, na drugačno delovanje možganov, na zmanjšanje strateškega in analitičnega razmišljanja. Če zelo poenostavim – brez branja zahtevnejših besedil na papirju nam bodo možgani zakrneli. Zasloni niso rešitev in povsem digitalna družba tudi ne. Ampak tega se moramo najprej zavedati odrasli in odložiti telefone ter brati knjige.
Ste tudi mama 5 – letnemu sinu. Iz prve vrste lahko verjetno že opazite, kako nekateri otroci zelo zgodaj dobijo telefon? Nato raziskujejo družabna omrežja. Sledijo trendom, ki so na družabnih omrežjih. Obvladajo angleške fraze, govorijo v slengu, neknjižnem jeziku... Kaj to pomeni za slovenski jezik in slovensko literaturo? Bomo sploh še poznali slovensko literaturo?
Dokler je človek razmišljujoče bitje, lahko sprejema pametne odločitve. Saj poznate Einsteinovo – »če želite pametnega otroka, mu berite knjige, če želite pametnejšega otroka, mu berite več knjig.« Otrok sam ne dobi telefona v roke, otroku nekdo da telefon v roke – ta nekdo je navadno odrasel. Dokler se odrasli ne zavedajo, da s tem otrokom škodijo, ne pa koristijo, tega trenda ne bomo spreobrnili. Angleške fraze, sleng in neknjižni jezik niso problem, če je to tista druga raven, če poleg tega obvladajo tudi svoj materni jezik. Zato ja, ponujajmo jim knjige, berimo tudi mi z njimi, o knjigah se pogovarjajmo. Vsak dan izide kupe res dobrih knjig tudi v slovenščini, ni vsaka za vsakogar, ampak za vsakogar pa je kakšna. Sama vidim, da ni potrebno veliko, da tudi najstnike navdušiš za branje – malce jih je treba poslušati in slišati, kaj jim je všeč, potem pa jim ponuditi kaj aktualnega.
Menite, da nas aktivna promocija branja knjig še lahko reši pred popolno prevlado digitalnih medijev?
V to sem prepričana.
Kaj svetujete staršem in starim staršem, kako naj spodbujajo ljubezen do branja in knjig pri vnukih in otrocih?
Zgledi so res najpomembnejši, pa družinsko branje. Ko otrok osvoji branje, bo še dolgo vesel, če se mu bere, zgodbo bo dojemal drugače, hkrati pa je to izvrstna prilika tudi za pogovore o knjigah. Zelo pomembno je tudi, da znamo ponuditi knjigo, ki otroka ali mladostnika pritegne. Verjamem, da je težko spremljati vso aktualno produkcijo, ampak projekt Zlate hruške (Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnica Ljubljana), kjer sem sama sodelovala več kot 15 let, nam je lahko v veliko pomoč. Pa priporočila Bralne značke in kakovostnih revij za otroke in mladino. Malce pa se moramo znati tudi z distanco ozreti na knjige svoje mladosti – svet se je precej spremenil, prevodi zastarijo in zato je mlade bralce treba razumeti, da raje berejo sodobne stvari.
Ste mati samohranilka. Kako usklajujete številne delovne obveznosti z materinstvom? Ali s sinom pogosto preživljata skupen čas s knjigo v roki?
Brez svojih staršev, brata in njegove družine pa prekrasnih sosedov ne bi mogla opravljati te službe. Pa tudi tako ni preprosto. Knjige pa … te so pa povsod. Doma, pri babici in dedku, tudi na dvorišču. Pri nas vsi otroci berejo, vsi vedo, da si lahko pri meni kadarkoli sposodijo knjige, za darila vsi dobivajo knjige, in ni lepšega, ko do tebe priteče sosedov mulc v kopačkah in ti pove, kaj je pravkar prebral. Moj sin pa – pravi knjigožer. Z branjem poezije sva začela ob njegovem rojstvu – ritem besed pomirja, ob branju slikanic z njim sem še mnogo bolj pozorna na podrobnosti in na kakovost ilustracij. Knjige ima vedno na dosegu rok in ko se zjutraj zbudi pred mano, ga pogosto najdem na kavču ali v kakšnem kotu, ko lista knjigo. Ob deževnih dneh je zelo srečen, ker ga ne podim ven, da bo lahko v miru ob knjigi.
Kaj pa sicer vi radi berete? V kakšni vsebini, zgodbah popolnoma izgubite občutek za čas in prostor? 😊 Ali vedno najdete čas za branje knjig ... četudi so vaši dnevi polni obveznosti?
Berem še vedno in povsod in vse. Res podrobno spremljam otroško in mladinsko literaturo, tu imam načeloma prebranih kakšnih 500 naslovov na leto – od slikanic do debelih fantazijskih knjig. Spremljam tudi sodobno slovensko leposlovje, za humanistiko mi že zmanjka časa, obožujem kakovostne stripe in risoromane. Nimam pa priljubljenega žanra. Rada berem dobre knjige – dobro napisane, dobro prevedene in tudi dobro urejene! Berem na papirju in tudi na bralniku, včasih tudi na telefonu. Brez branja si sploh ne predstavljam življenja.
Vaša najljubša knjiga je …?
Tam nekje do 14. leta bi bila Pika Nogavička, potem dolgo Prevzetnost in pristranost Jane Austen, obe knjigi sta bili na moji nočni omarici ves čas, zdaj pa že dolgo nimam le ene najljubše knjige. Uživam, ko berem raznolike knjige.
Za konec še zadnje vprašanje. Katere knjige priporočate našim bralcem seniorjem? Kaj morajo prebrati še to jesen?
Preden priporočam, skušam od bralca najprej izvedeti, kaj rad bere. To se mi zdi eno od ključnih vprašanj. Mimo meni ljube Jane Austen ne morem, njena ironičnost me je vedno zabavala. Nedavno je izšel roman Profesor Charlotte Bronte, ki osvetljuje težave pri izobraževanju žensk sredi 19. stoletja, seveda pa je v osrčju ljubezenska zgodba. Lahko posežejo po romanu Claire Fuller Majava tla, ki opisuje družinsko življenje na angleškem podeželju ali po odlični zbirki duhovitih kratkih zgodb Tatjane Plevnik Vabe. Zagotovo bo bralce pritegnil tudi novi roman Sebastijana Preglja Beli konjiček, pripoved o drugi svetovni vojni, pripovedovalka v njem svoje življenje predaja pravnuku. Za bralce kriminalk je tu zadnji del trilogije Mojce Širok Praznina, morda kot spomin na otroštvo povsem nova izdaja Bambija z ilustracijami Alenke Sottler. Zelo aktualna je ravnokar s prestižno Rožančevo nagrado ovenčana knjiga kolumen Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho, gre za avtobiografske tako humorne kot trpke zgodbe o življenju umetnice, priseljenke, mame dveh fantov. Med poezijo pa morda zbirka Marmor Ane Svetel… če me bosta vprašali jutri, vam bom priporočila kaj drugega.