Starizem je tako vsakdanji, da ga včasih sploh ne prepoznamo. Poročilo Ageism and Human Rights of Older Persons, ki ga je pripravil ASEM Global Ageing Center (AGAC), primerja položaj v Avstraliji, Evropski uniji, Indoneziji, na Poljskem in v Južni Koreji. Čeprav gre za zelo različne družbe, avtorji prihajajo do podobnega sklepa: zakoni sami po sebi niso dovolj, če predsodki o starosti ostajajo del vsakdanjega razmišljanja.
»Saj sem hotel samo pomagati«
Ko pomislimo na diskriminacijo, si navadno predstavljamo odkrito zavračanje ali žaljenje. Starizem pa je pogosto veliko bolj prikrit. Lahko se skriva celo za prijaznostjo in skrbjo.
Starejšega človeka lahko okolica dojema kot krhkega, počasnega, manj sposobnega ali odvisnega od drugih in zato začne namesto njega sprejemati odločitve. Poročilo opozarja, da se tako lahko omejuje njegova samostojnost, čeprav imajo svojci ali strokovni delavci občutek, da ravnajo v njegovo dobro.
Zgovoren je primer avstralske institucionalne oskrbe. Raziskave, navedene v poročilu, kažejo, da lahko zaposleni starejšim zaradi nezavednih predsodkov ponudijo manj možnosti za sodelovanje pri dejavnostih, jim ne zaupajo določenih nalog ali njihove odločitve pripisujejo starosti. Takšna na videz majhna ravnanja lahko sčasoma vplivajo na samozavest in občutek samostojnosti stanovalcev.
Prav tu postane meja med pomočjo in pokroviteljstvom zelo tanka. Človek zaradi starosti ne izgubi pravice, da odloča o svojem življenju, tvega, se premisli in pove, kaj si želi.
Preberite tudi: Zakaj starejši, zakaj ne stari?
Leta lahko vplivajo celo na to, kako drugi ocenjujejo naše zdravje
Posebej resne posledice ima starizem v zdravstvu in oskrbi. Poročilo opozarja na nevarnost, da zdravstveni delavci težave starejšega človeka pripišejo »običajnemu staranju«, namesto da bi iskali njihov pravi vzrok. Omenjeni so tudi primeri napačnih diagnoz in odločitev o zdravljenju, na katere lahko vplivajo predstave o starosti.
Težava pa ni samo v odnosu drugih. Predsodke o staranju lahko ponotranjimo tudi sami. Če človek večkrat sliši, da so bolečina, utrujenost, slabši spomin ali druge težave pri njegovih letih preprosto pričakovane, lahko začne tako razmišljati tudi sam.
In prav zato je stavek »to je samo starost« lahko nevarnejši, kot se zdi na prvi pogled.
Starejši so »prijazni in topli« – pa je to res kompliment?
Raziskave, predstavljene v poročilu, pokažejo zanimivo protislovje. Starejše ljudi sodelujoči pogosto opisujejo kot »prijazne, tople in dobre poslušalce«. Na prvi pogled gre za pozitivne lastnosti.
Toda hkrati jih povezujejo tudi s krhkostjo, slabšimi sposobnostmi in manjšo družbeno ali gospodarsko vrednostjo. Poročilo opozarja, da lahko celo navidezno pozitivni stereotipi utrjujejo predstavo o starejših kot o posebni, homogeni skupini, ki potrebuje pomoč.
Še bolj poveden je podatek iz raziskave, v kateri je 83 odstotkov vprašanih prepoznalo starizem kot težavo, obenem pa je precej manj ljudi menilo, da ga doživljajo sami. Starizem torej pogosto opazimo kot družbeni pojav, precej težje pa ga prepoznamo v posameznih pripombah, pričakovanjih in odločitvah.
Preberite tudi: Biserka Marolt Meden: Starejšim želimo omogočiti lepo in dostojno življenje
Tudi mediji nam govorijo, kakšen naj bi bil človek po 60., 70. ali 80. letu
Pomembno vlogo imajo podobe starejših v medijih in oglaševanju. Poročilo opozarja na dve skrajnosti. Starejši so lahko predstavljeni kot šibki, osamljeni, bolni in odvisni ali pa se kot ideal postavlja skoraj nasprotna podoba: izjemno vitalen, mladosten in dejaven človek, pri katerem starosti skoraj ne opazimo. Težava je v obeh primerih.
Če je »dobro staranje« predstavljeno predvsem kot čim daljše ohranjanje mladostnega videza, popolnega zdravja in nenehne dejavnosti, lahko tudi to krepi sporočilo, da je starost nekaj, kar je treba skrivati ali premagati. Avtorji zato poudarjajo, da je treba pokazati raznolikost starejših ljudi in njihovih življenj, namesto da jih stlačimo v eno samo predstavo o tem, kakšni naj bi bili.
Evropska unija starost ščiti – vendar nekoliko drugače kot druge osebne okoliščine
Za slovenske bralce je posebej zanimiv del poročila, posvečen Evropski uniji.
Starost je v evropskem pravnem okviru priznana kot zaščitena osebna okoliščina, toda avtorica evropskega poglavja Nena Georgantzi opozarja na pomembno razliko: zaščita pred diskriminacijo zaradi starosti je precej bolj omejena predvsem na področje zaposlovanja, medtem ko imajo nekateri drugi razlogi za diskriminacijo širšo pravno in politično zaščito.
Poročilo primerja evropski pristop do diskriminacije zaradi starosti z ukrepi na področju spola, invalidnosti, rase oziroma etničnega porekla, spolne usmerjenosti in vere. Pri več teh področjih ima EU posebne strategije in akcijske načrte, medtem ko za starizem primerljive celovite strategije ni.
To je pomembno tudi za Slovenijo. Ne zato, ker poročilo posebej ocenjuje slovenske razmere – Slovenija v njem ni obravnavana kot samostojen primer –, temveč zato, ker kot članica Evropske unije delujemo znotraj evropskega pravnega in političnega okvira, ki ga poročilo analizira.
Delo ni edino področje, na katerem se lahko pojavi diskriminacija
Če o starizmu govorimo predvsem v povezavi z zaposlovanjem, hitro spregledamo velik del vsakdanjega življenja.
Avtorji evropskega poglavja zagovarjajo širši pristop. Enako obravnavanje ne bi smelo veljati samo pri iskanju službe, temveč tudi pri izobraževanju, zdravstveni in socialni oskrbi, finančnih storitvah ter dostopu do različnih dobrin in storitev.
Pomembna je tudi drugačna predstava o starejših samih. Ne kot o ljudeh, za katere morajo drugi poskrbeti, temveč kot o nosilcih pravic, ki morajo sodelovati pri odločitvah, ki jih zadevajo. To pomeni nekaj zelo konkretnega: ne odločati o starejših brez starejših.
Preberite tudi: Nikoli prestari za učenje
Starizem ni samo problem »drugih«
Morda je najpomembnejše sporočilo obsežnega poročila prav to, da starizma ne moremo odpraviti zgolj s prepovedjo nekaj očitno diskriminatornih dejanj.
Skriva se lahko v pravilih, institucijah, medijskih podobah, zdravstveni obravnavi in na delovnem mestu, pa tudi v družinskem pogovoru. Včasih celo v stavkih, ki jih izrečemo z najboljšim namenom.
Zato se je vredno vprašati: Ali bi enako ravnali, če bi bil človek pred nami star 40 namesto 70 let? Bi njegovo odločitev vzeli bolj resno? Bi zdravstveno težavo temeljiteje preverili? Bi mu dovolili več samostojnosti?
Če je odgovor drugačen samo zaradi številke rojstnega leta, smo morda naleteli prav na tisto, o čemer govori poročilo.
Starost namreč človeku lahko spremeni telo, življenjske okoliščine in potrebe. Ne bi pa mu smela zmanjšati vrednosti, glasu ali pravice, da o svojem življenju odloča sam.