Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice

S pospravljanjem imam že domala vse življenje hude težave. Ko sem bila še otrok, je pri nas, v Žireh, veljalo, da babnice, ki niso imele vsega kot iz škatlice, niso kaj prida vredne. Še zmeraj se spominjam ene teh- bila je mamina sodelavka- ki je imela eno kuhinjo za pokazat, če so prišle prijateljice, drugo /v kleti/ pa za uporabo.
Pisateljica in ambasadorka portala MojaLeta.si Milena Miklavčič (foto: facebook)
Pisateljica in ambasadorka portala MojaLeta.si Milena Miklavčič (foto: facebook)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Mama je nam, trem sestram, vtepla občutek za mukotrpno pospravljanje v trmaste glave in to s takšno močjo, da je nič kaj nežna vzgoja kasneje v življenju rojevala bogate sadove.

Kar se biti idealna gospodinja tiče, sem imela to smolo, da so moje najboljše namene sproti ''uničevali'' štirje otroci. A ker sem imela v genih, da je ženska, ki ima v hiši svinjak, slaba mati, sem pogosto hodila spat ob nenavadnih urah- dokler se vse, česar se je dotaknilo moje oko, ni sijalo od čistoče. In moja mama je lahko upravičeno sijala od ponosa, ker ima tako pridno hčer!

Starejša kot sem bila, bolj me je srečevala pamet. Dokončno pa me je srečala, ko so se rodili vnuki. Zelo dolgo sem čakala nanje in prav zaradi njih so se številni vzorci, ki so pred tem pol stoletja krojili moj vsak dan, postavili na glavo. Še sreča!

Približno pri petdesetih sem iz kluba žensk, ki so daleč naokoli slovele kot vzorne gospodinje, ki vsako soboto popoldne, klečijo na kolenih in drgnejo, drgnejo…, prvič v življenju izstopila in začela misliti nase.

Najprej sem sedla na kolo in ob koncu sezone prekolesarila tudi 2000 kilometrov in več. Potem nisem več pisala zgolj zelo zgodaj zjutraj, temveč skozi ves dan. Kadarkoli mi je padla na pamet kakšna ideja. Mama je včasih prišla izza vogala in njen pogled je bil zelo zgovoren:''A sem te tako vzgajala? A boš, končno že, dvignila rit, se lotila kakšnega dela in mi ne boš več delala sramote s tem ''ležanjem'' za računalnikom?!''

Samo smehljala sem si. Hudobni pospravljalski urok je izgubil svojo zoprno čarovniško moč.

S prihodom vnukov se je vnovič prebudila tudi strast do zapisovanja vsakodnevnih zgodbic. Ker imam tri in ne želim nikogar med njimi izpostavljati, sem naše skupne dogodivščine strnila v lik glavnega junaka, ki se imenuje Mali.

Tako bo zdaj zdaj končana knjiga z naslovom Kuharske prismodarije za pobalinčke in
babice.


Knjiga se mi zdi zelo pomembna zato, ker preko zgodb pripovedujem, da nam je lahko tudi vsakodnevno sobivanje med dvema mejnima generacijama v družini v veliko zabavo in v zadovoljstvo.

Čas za pospravljanje raje namenim njim, zato čas za druženje odpira vrata tudi v kuhinjo. Skupaj lahko skuhamo različne, a preproste jedi. Malčki se naučijo običajnih, a za življenje prepotrebnih delovnih navad /med drugim/, všeč pa jim je tudi, da lahko potem pojedo, kar so sami scmarili.

Še nekaj je pomembno: kar se Janezek nauči, to tudi zna. Če bomo nadobudneže- medtem ko se nam bodo motali pod nogami- sproti učili preprostih kuharskih veščin, če bodo znali na vrtu prepoznavati peteršilj in zeleno, če se bodo naučili, kateri lonec uporabljamo za juho, katerega pa za kuhanje krompirja, če se bomo vmes- med druženjem- obilo pogovarjali, si pripovedovali zgodbe, potem se lahko nadejamo- to govorim iz lastnih izkušenj- da teh skupnih uric otroci ne bodo nikoli pozabili.

Nikoli!

Me, babice/morda tudi kakšen dedek/, pa bomo ob vnukih spoznali, da tiči smisel življenja drugod, kot se nam je predtem vrsto desetletij zdelo.

V tej knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice bodo tudi fotografije, ki jih bo prispevala Milena Rutar.

Prosila sem jo, naj bodo takšne, zelo vsakdanje, zelo blizu vsakemu, ki se bo zazrl vanje. To pomeni, da bo vsak, ki bo knjigo odprl, takoj opazil, da vlada v kuhinji sicer polno ljubezni, a reda pa je med kuhanjem in igranjem bolj malo.

Knjiga ne bo pocukrana mehiška nadaljevanka, nasprotno, v njej bo prikazano naše vsakdanje življenje, ki pa nam vsak dan posebej prinaša nemalo srečnih trenutkov. Zelo nepozabnih. Takšnih, ki se vtisnejo v srce in tam ostanejo do konca dni.

Nekaj odlomlkov iz nastajajoče knjige bomo objavili ob ponedeljkih tudi na portalu MojaLeta.si.
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Za vse je kriv pust hrust

Za po-novoletne težave, ki jim ni videti konca, je nedv...

Iz Jožičine kuhinje: Recept za najboljše krofe

Iz Jožičine kuhinje prihajajo prvi letošnji krofi. V pr...

Razmišljanja: Videti tudi druge

Mnogi ljudje se res vedejo tako, kot da so središče sve...

KOLUMNA: Smrkanje in predčasne volitve

Zdaj je tisti čas, ko smrkamo, porabljamo robčke in kuh...

Iz Jožičine Kuhinje: Močnik

Močnik je stara jed, ki so jo nekoč pripravljale naše b...

Razmišljanja: Odločati se moraš sam

Za vse, kar se nam zgodi, zelo radi krivimo druge. Pri ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.