V družbi je še vedno prisotnih veliko slabšalnih stereotipov o starosti in starejših, povezanih s športom - da se neradi gibljejo, da jih šport ne veseli in da so leni.
Pa to res drži? In kako lahko te stereotipe vsaj omilimo, če že ne povsem odstranimo?
Pogovarjali smo se z Dr. Dušano Findeisen, ki na Univerzi za tretje življenjske obdobje (UTŽO) vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja.
Telo lahko spoznavamo na različne načine
Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje športnih dejavnosti doslej ni uvrščala v svoje izobraževalne programe. O telesu in kulturi telesa so se starejši študentje na UTŽO izobraževali predvsem v programih umetnostne zgodovine, zgodovine, sociologije, zdravja in podobno.
"Telo je najbolje razumeti kot skupek potencialnih zmožnosti, ki se uresničijo z raznolikimi dejavnostmi, ki jih uravnava družba, smo priznavali na UTŽO. In pri tem je ostalo. To sicer ne pomeni, da je UTŽO šport zaobšla, saj se nekatere športne dejavnosti v samoorganiziranih študijskih skupinah (z)godijo povsem spontano.
Toda kljub nekaterim poskusom, da bi športne dejavnosti povezali s študijem pisnih virov in teorije, nam na UTŽO ni uspelo uvesti prav veliko programov na področju športa in kulture telesa. Eden redkih takšnih programov je program Misleče telo. Poleg tega smo uvedli literarne pohode po Sloveniji, UTŽO Ljubljana pa se je tudi teoretično posvetila telesu v izobraževanju starejših," je pojasnila Dr. Dušana Findeisen.
Slovenija vstopila v projekt Erasmus+ Fumilies
Takšno je bilo stanje v Sloveniji, ko je UTŽO vstopila v projekt Erasmus+ Funmilies na temo medgeneracijskega športa in zdravega staranja, pri čemer so se zavedali, da je šport za njih nova tema in nov izziv.
Slovenski UTŽO je tako sprva pripadalo raziskovanje medgeneracijskega športa, ki ga v nekaterih državah sploh ne poznajo. Recimo v Grčiji šport pripisujejo le otrokom. Kot je pojasnila Dr. Dušana Findeisen, je ponudba specializiranih programov za starejše v večini držav partnerjev skromna, pravih medgeneracijskih športnih programov - takšnih, ki zahtevajo skupne dejavnosti, skupne cilje in skupen nastop v javnosti - pa ne poznajo.
"Veliko je tudi slabšalnih stereotipov o starosti in starejših, češ, da se neradi gibljejo, da jih šport ne veseli in da so leni. To lahko drži ali pa tudi ne. V projektu Eramus+ Funmilies smo tako sprva izvedli raziskave o pomovanju športa.
Tako pri mladih kot starih smo preverili, kako oni definirajo šport, kakšen imajo odnos do športa, kdo je vplival na njihov odnos do športa in izbor prve športne dejavnosti ter podobno. Zanimalo nas je tudi, v kolikšni meri naravno okolje vpliva na izbor športa, in ugotovili, da sekundarna socializacija (šolanje, prva zaposlitev in ustvarjanje družine) pogosto povzroči, da mladi opustijo športne dejavnosti, s katerimi so se prej ukvarjali," je nekatere od rezultatov raziskave podelila sogovornica in dodala:
"Pri starih smo prav tako zaznali vpliv socialnega okolja na športno udejstvovanje. Spoznali smo tudi, da države, ki bi si želele uspešnejše podobe na različnih področjih, prav na področju športa najlažje dosežejo idealno samopodobo. Državljani se namreč poistovetijo s športnimi uspehi državnih športnikov oziroma športnih predstavnikov njihove države."
Mladi od 12 do 25 let in stari nad 65 let imajo podoben odnos do športa
"Šport mora biti vsem generacijam v veselje, mora biti zabaven in sproščujoč, ne sme biti tekmovalen. Šport je zdrav," so v raziskavi v okviru projekta Eramus+ Funmilies potrdili mladi in starejši.
"Vsem generacijam so skupni športi hoja, plavanje, smučanje (hoja na smučeh) in športi nizke vzdržljivosti. Zanimivo je, da starejši joge ne marajo preveč, kljub temu, da gre za vadbo, ki bi ga bolj pripisali njim kot mladim, ki jogo ljubijo. Nekaterih športnih dejavnosti v nekaterih državah sploh ne poznajo, recimo Fedelkraisovo metodo pozna le malo vprašanih.
In še ena zanimivost: veslanje ni posebej priljubljeno ne med mladimi ne starejšimi. Rezultati raziskave so pokazali tudi, da igre z žogo niso najprimerneješe za vse generacije, kar nas je presenetilo," zanimive izsledke raziskave v okviru projekta Eramus+ Funmilies navaja Dr. Dušana Findeisen.
Kaj še lahko storimo, da približamo šport starejšim?
V Sloveniji imamo že kar nekaj dogodkov medgeneracijskega športa - na primer Ljubljanski maraton in krajevni pohodi, ki so povezani z literarnimi ali zgodovinskimi dogodki.
"Pa vendar je treba medgeneracijskim športnim dogodkom dati širšo temo. Medgeneracijski šport se sicer odvija tudi v društvih in združenjih bolnikov. V UTŽO smo raziskali tudi športne tradicije v posameznih evropških državah in ugotovili, da je nekoč tako zelo popularno športno udejstvovanje na temelju ideologije (na primer Orli, Sokoli, štafeta za Titov rojstni dan ...) za nami.
Danes potrebujemo tudi cone ali območja za stik, ki šport povežejo z različnimi generacijami, lokalnim okoljem in prostovoljstvom. Ta območja so lahko na prostem (v parkih in na zelenicah) ali v stavbah (v skupnostnih centrih, športnih klubih in podobno). Na teh območjih športne dejavnosti postanejo neke vrste lepilo za vse elemente območja. Pod vplivom našega evropskega partnerstva v projektu Funmilies naj bi takšna območja za stik generacij in športa zgradili predvsem trenerji športnih klubov in drugi," vizijo za prihodnost prikazuje Dr. Dušana Findeisen.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri UTŽO. Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsednica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter soavtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.