Tine, njen najstarejši sin je imel trideset let. Živel je na drugem koncu Slovenije. Domov skoraj ni več prihajal. Imel je svoje življenje, svojo družino, svoje težave. Včasih je poklical po telefonu. Ampak ne zato, ker bi jih pogrešal, pač zato, ker je menil, da mora. Največkrat je pozabil na njen rojstni dan, na materinski dan, na novo leto. Poklical je, ko se je pač spomnil, da nekje obstaja hiša, kjer se je rodil, kjer so skrbeli zanj, mu dali vse.
Njen drugi sin Toni, je bil dve leti mlajši od Tineta. Tudi on se je že davno odselil. Živel je sam. Ni imel žene, ni imel punce. Že od nekdaj je bil samotarski tip človeka. Najraje je bil sam. Ker ni bil daleč, do njega je bilo le petnajst minut vožnje z avtom, se je včasih odpeljala tja. Toda zgovoren je bil le pet minut, potem je imela občutek, da mu je odveč. Tudi on je ni več potreboval. Tudi pri njemu je svojo nalogo že izpolnila.
Andrej, njen mož. Imela ga je rada. Še vedno si je želela njegove bližine, njegovih besed, poljubov. Ampak, Andrej je bil naveličan nje. Pri petinpetdesetih letih je imel svoje življenje.
»Sedaj, ko sva sama, lahko uživava. Sinova sta preskrbljena, imata svoje življenje. Sedaj bom počel vse tisto, kar nisem mogel prej, za kar sem bil toliko let prikrajšan,« je govoril Marti. Seveda je v njegovih načrtih ni bilo. Zanjo v njegovim življenju ni bilo več prostora. Kot, da bi Marta v njegovem življenju svoje že naredila. Takrat, ko je še igral ljubečega in skrbnega očeta. Takrat ko je še moral biti vzoren mož. Sedaj je bilo drugače. Andrej je rad ribaril, rad je hodil v gore. Ampak ne z njo. Pri ribarjenju bi mu tako ali tako bila le odveč. Ni razumela čara v tem. Zato je hodil ribarit s prijatelji. Prav tako je hodil v gore s prijatelji, nje ni niti vprašal, če bi želela zraven.
Naenkrat je ostala sama. Andreja je največkrat videla le zvečer, ko je prišel utrujen domov. Takrat je morala biti večerja na mizi, stanovanje je moralo biti toplo in pospravljeno. Niti vprašal je ni, kaj je počela čez dan, zanj ni bilo več pomembno.
Marta še sama ni vedela, kdaj je začela premišljevati o tem. O svojem življenju, o tem, da je nihče več ne potrebuje, da je vsem le odveč.
Stara je bila devetinštirideset let. Še vedno je hodila v službo. Tam je bila rada. S sodelavci se je razumela, tam je pila kavo v družbi. Ko je prišla domov, je bilo stanovanje največkrat prazno. Andrej je imel toliko hobijev, da največkrat niti ni prišel na kosilo. Kmalu se je tega navadila. Še vedno skrbela zanj, vsak dan premišljevala o tem, kaj počneta njena dva sinova.
S svojimi težavami ju ni hotela obremenjevati. Bila je tudi prepričana, da je ni bi poslušala. Z Andrejem je večkrat poskušala govoriti, pa je le zamahnil z roko.
»Marta, domišljaš si! Prelepo se imaš, zato premišljuješ takšne neumnosti. Tine in Toni imata svoje življenje. Srečna bodi, da je tako, da nista več na najini grbi. Jaz pa se ti tudi ne morem posvečati vse popoldneve. Kaj bi še rada?! Mar ti ni dovolj, da vsako noč ležem k tebi. Zvest sem ti, pa še vedno ni dovolj. Kaj sploh hočeš od mene,« je bil jezen nanjo, ko mu je poskušala dopovedati, da je sama, da je osamljena.
»Včasih bi lahko skupaj kam šla. Že dolgo nisva nikamor šla. Živiva vsak zase, se ti ne zdi,« mu je rekla.
»Marta, poročena sva trideset let! Pa menda ne misliš, da ti bom še kar naprej dvoril? Sprijazni se, ljubezen je za mlade,« se je smejal. Ni je jemal resno, ni je razumel.
Počasi se je nehala truditi, nehala je govoriti z njim o tem, čeprav ji ni bilo vseeno. Želela si je srečen zakon tudi sedaj. Nikoli ni niti pomislila na drugega, živela je zanj, hotela je ugajati le njemu. A uvidela je, da se Andrej ne bo spremenil, da bo ostalo tako kot je. Uvidela je, da bo morala sama poskrbeti, da bo imela lepše in bolj pestre popoldneve.
Prijateljic ni imela. Vse svoje proste trenutke je posvečala sinovoma in Andreju. Za prijateljice ji je zmanjkalo časa in kmalu je pretrgala vse stike. Sedaj je vedela, da ni storila prav, ampak po tolikih letih, ni mogla kar poklicati in obnavljati nekaj, kar že več let ni bilo več.
Po dolgi in zasneženi zimi, je končno prišla pomlad. Z njo pa tudi dovolj energije za Marto, da končno spremeni svoj način življenja.
Trava je pričela rasti, zemlja je bila pripravljena na obdelavo in dela okrog hiše je bilo polno. Nikoli prej ni imela veliko časa za vrt, za sajenje rož. Vse dni je stregla, čakala, kdaj bo kdo prišel domov in se trudila. Tokrat je sklenila, da bo drugače.