Spoznala je, da sta poročena le še na papirju, da ju ne veže nič več. Med njima ni bilo ničesar, le spomini na nekoč lepe dni. Teh se je še vedno rada spominjala. Takrat, ko sta bila Tine in Toni majhna, takrat je bilo lepo. Andrej jo je ljubil, jo objemal, jo poljubljal. Pravil ji je, da je najlepša mamica. Takrat se je veliko posvečal sinoma, njej. Kar naenkrat se je vse spremenilo. Ugotovila je, da ima rada tistega Andreja, ki je živel v njenih spominih. Tistega ji ne bo mogel vzeti nihče. Ta Andrej, ki pa je bil v sedanjosti, ki mu je kuhala in prala, ta pa ni bil njen. Njega ni ljubila. Le skrbela je zanj, živela svoje življenje.
Ko jo je Vlado prvič poljubil, je ni zapekla vest. Le vztrepetala je, bila presenečena nad tem, kako je lahko poljub še vedno sladek in lep. Ni se obsojala, ker se je zaljubila v drugega, ker je želela živeti. Ni hotela biti pozabljena.
Jožica jo je pri njenih odločitvah spodbujala. Vedela je tudi, kaj se plete med njo in Vladom.
»Prav imaš, Marta. Nikjer ne piše, da ne smeš. Imej ga rada, tako kot ima on tebe in imejta se lepo! Pa nikar ne pozabi name v tvoji zaljubljenosti,« ji je govorila.
»Jožica, nikoli ne bom pozabila nate. Vedno bom imela čas zate in za najino kavo, za najine občasne izlete,« ji je govorila Marta.
Po letu dni, ko sta bila Vlado in Marta prvič zares skupaj, ko je prvič prespala pri njem, je bila pred njo velika prelomnica.
»Pridi k meni. Preseli se k meni,« je želel Vlado.
Misliš resno,« je vprašala Marta.
»Popolnoma! Zakaj bi izgubljala čas,« je rekel.
»Premisliti moram. Ne morem ti odgovoriti kar takoj. Strah me je,« je priznala.
»Strah te je? Česa? Ljubim te,« ji je rekel.
»Vem, toda, vseeno,« je bila nekoliko negotova.
»Ne boj se življenja, ne boj se ljubiti,« ji je zašepetal in jo objel.
Ko je Marta naslednjega dne vse povedala Jožici, je ta skočila pokonci: »Kaj še čakaš!«
»No, saj sem vedela, da boš rekla kaj takega,« se je Marta smejala.
»Srečna sem zate. Res lepo,« je kimala Jožica.
Potem ni več veliko premišljevala. Počasi se je odpravila proti domu. Bila je pomlad, tako kot leto dni nazaj, ko se je odločila, da bo še živela. Sonce je prijetno grelo, pred njeno hišo so rasli tulipani. Bilo je lepo. Globoko je zadihala in vstopila. Seveda je bilo stanovanje prazno, toda nič ne de. Odšla je v spalnico, vzela iz omare velik kovček, tisti, ki ga je zadnjič rabila pred dvajsetimi leti, ko so bili še družina, ko so skupaj odhajali na morje. Bil je dovolj velik, da je vanj zložila najnujnejše. Po ostalo bo prišla kasneje. Nič ne de, hiša je bila kar naprej prazna, nihče ne bo opazil, da bo prišla iskat svoje stvari. Tudi prav. Vseeno je bilo, našla je srečo.