Pozno popoldan, ko je uredila vrt in se umila, je odšla od doma. Tokrat ji je bilo vseeno, če pride Andrej prej domov, če bo našel prazen štedilnik. Če bo lačen, naj si pripravi sendvič, si je mislila sama pri sebi, ko je stopala proti hiši, kjer je živela Jožica.
Jožica jo je bila vesela. Povabila jo je naprej in ji najprej razkazala svoje stanovanje. Že v hodniku je Marta opazila polno fotografij. Na njih je bila Jožica. Slikana v gorah, na morju, v mestu, v muzeju, na deželi.
»Povsod si že bila,« je ugotovila Marta in občudovala čudovite fotografije na katerih so bili kraji, za katere je menila, da jih ne bo nikoli videla.
«Vse fotografije so bile posnete v zadnjih treh letih. Prej nisem bila nikjer,« ji je povedala Jožica.
»Res,« Marta kar ni mogla verjeti.
»Res,« se je smejala Jožica.
V mali kuhinji sta sedli za mizo, Jožica je postregla s kavo in domačimi piškoti.
»Res sem vesela, da sva se spoznali. Me vem, kdaj sem bila zadnjič takole na kavi,« je premišljevala Marta.
»Skrajni čas je že, da vzameš svoje življenje v svoje roke,« se ji je smejala Jožica.
Nato sta govorili o Andreju. Marta ji je povedala vse, kar jo je težilo, Jožica jo je poslušala in kimala. Popolnoma jo je razumela.
»Nikar se ne oziraj več nazaj. Če tako hoče, naj tako ima, čeprav je res škoda, da ne uživata skupaj. Ampak to še ne pomeni, da moraš sedeti doma in mu streči. Navsezadnje si dovolj stara, da počneš, kar hočeš, kar si želiš. Kdaj pa boš, če ne sedaj,« ji je svetovala Jožica.
Marta se je strinjala. Še vso pot do doma je premlevala o tem. Kar naenkrat ji je bilo vseeno za ostale. Niti to je ni ganilo, da je bila v kuhinji luč, ko je prišla do hiše, kar je pomenilo, da je Andrej doma in da najbrž strmi v prazen štedilnik.
»Kje je večerja,« je bilo prvo, kar je zaslišala, ko je stopila skozi vrata.
»Pripravi si sendvič, danes nisem utegnila kuhati,« mu je mirno rekla.
»Kje si bila,« ni odnehal.
»Pri sosedi na kavi,« mu je povedala.
»Ti vendar ne hodiš okrog na kave,« se je namrdnil.
»Sedaj bo drugače,« mu je povedala odločno.
»Ah, pojdi in se naspi in si izbij iz glave, kar že imaš notri,« je zamahnil z roko in izginil v svojo knjižnico.
Za trenutek je obstala na hodniku, se zamislila, nato pa zmajala z glavo in pozabila, kar je rekel.
Vsak nov dan, ki je sledil, je bil za Marto lepši. Z Jožico sta redno skupaj pili kavo, govorili o vsem. Jožica je bila vesela ženska, bila je optimistična in hrabrila je Marto, naj vendar zaživi in naj pahne moža na stranski tir. Za Marto seveda vse to ni bilo enostavno. Toliko časa se je trudila, mu stregla, želela ugajati. Ni mogla kar čez noč spremeniti svojega življenja, niti ni hotela prepira. Na lep način je hotela Andreju dopovedati, da bo tudi sama živela in nič več čakala.
Nekoč je prišla do nje Jožica z veselo novico: »Izlet v Benetke! Greš? Seveda greš!«
»Grem? Ne vem, no. Še nikoli nisem bila,« je bila Marta zmedena.
»Še nikoli?! Kaj takega! Potem greš. Brez ugovorov. Obe bom prijavila. Boš videla, čudovito bo,« ji je razlagala Jožica.
»Ampak, kaj pa naj rečem Andreju,« je bila prva stvar, na katero je pomislila.
»Zakaj bi mu morala kaj reči? Povedala mu boš pač, da greš v Benetke. Tebe on vpraša, če je lahko od doma vsako popoldne,« je vprašala Jožica.
2prav imaš,2 je zavzdihnila Marta.
A vseeno je bila nekoliko nervozna. Še nikoli ni nikamor šla. Kako naj mu razloži. Odločila se je, da se odpelje do sina. Najprej bo povedala Toniju.
Naslednjega dne se je odpeljala do malega strešnega stanovanja, kjer je sameval njen Toni. Vedno, ko je stopala po številnih stopnicah do njega s skledo hrane v roki, je upala, da bo naletela na družbo. A vedno je bil sam. Čeprav se je prepričevala, da mu tako najbolj ugaja, se ji je smilil. Tako osamljen se ji je zdel v tisti mali luknji, kjer je prebival. A Toni jo je vedno znova, ko mu je omenila samoto, jezno odvrnil, naj se briga zase.
Potrkala je, zvonca ni imel. Zaslišala je korake. Počasi je prišel do vrat in jih odprl.