»Toni, prišla sem na obisk,« mu je rekla, izročila skledo.
»Vidim,« je prikimal in jo spustil naprej.
»Si sam,« je vprašala.
»Ne, mar ne vidiš, da je polno,« je odvrnil sitno.
Ugriznila se je v jezik. Ne bi smela.
Toni je legel na kavč in nezainteresirano preklapljal kanale na televiziji.
»Kako se imaš? Kako je v službi,« ga je vprašala.
Skomignil je z rameni, ni je pogledal.
»Prišla sem ti povedat, da sem se odločila, da grem v Benetke,« je rekla.
»Lepo,« je prikimal.
»Misliš, da delam prav? S prijateljico grem in ne s tvojim očetom,« mu je razložila.
»Niti pomislil nisem, da bi šla z očetom, Poznam ga. On ne bi šel,« je rekel.
»Torej naj grem,« je še kar spraševala.
Toni jo je pogledal: »Zakaj pa ne? In zakaj zganjaš tak cirkus zaradi tega? En dan te ne bo, prišla boš nazaj, mar ne?«
Marta je prikimala. Še nekaj minut posedela zraven njega. Pogledala ga je. Oh, bil je podoben Andreju, imel je njegove poteze. In bil je tako sam. Pobožala ga je po roki.
»Toni, rada te imam, saj veš, kajne,« mu je rekla.
Presenečeno jo je pogledal: »Je kaj narobe?«
»Ne, nič ni. Kar tako sem ti povedala,« je rekla in vstala.
»Lepo se imej, mami,« je še rekel, nato je zaprla vrata za sabo.
Očitno res ni bilo nič takšnega, če se je odločila, da gre na izlet. Bila je prepričana, da dela slona iz muhe. S tem se je obremenjevala le sama, ostalim je bilo vseeno. Nič posebnega.
Zvečer je povedala Andreju. Sedel je za mizo, jedel večerjo. Sedla je nasproti njega.
»Andrej, naslednji teden grem na izlet v Benetke z Jožico,« je rekla.
»Prav,« je na kratko odvrnil.
»Nimaš nič proti,« je bila presenečena.
»Ne. Saj prej boš pripravila večerjo, kajne,« je rekel.
»Bom,« je zmedeno rekla. Nič več ji ni bilo jasno.
Čez teden dni je stala na postaji. Ob njej je bila Jožica, okrog njiju je bilo še polno ostalih. Dan naj bi bil lep, vesel, poln pričakovanj. Toda Marto je tiščalo v prsih. Bila je žalostna, najraje bi zajokala. Ni mogla iz svoje kože. Pogrešala je toplino domačih, pogrešala je družino. Sama je stala tam, njega ni bilo. Bil je doma, niti opazil ne bo, da je ni. Ni je pogrešal. Toni je najbrž ležal v svojem malem stanovanju, Tine niti ni vedel, kje je mati. Imela je tri moške, ljubila jih je bolj kot vse, pa vseeno je bila tako zelo sama. Nje ni pogrešal nihče.
Jožica je začutila njeno žalost,. Prijela jo je za roko in jo močno stisnila: »Punca, nasmehni se! Jaz sem ob tebi!«
Pomagalo je, Marta se ji je hvaležno nasmehnila.
V avtobusu sta sedeli bolj spredaj. Jožica je ves čas veselo govorila, Marta je opazovala pokrajino, ki je bežala mimo. Razgledala se je tudi po avtobusu. Ljudje na njem so bili njenih let. Nekaj je bilo parov, največ je bilo žensk. Vsi so bili židane volje, v ozadju se je zaslišala celo pesem. Žalost je iz kilometra v kilometer izginjala in Martino srce je polnilo pričakovanje.
Benetke so bile prav takšne, kot si jih je Marta predstavljala. Z zanimanjem je poslušala vodiča, vneto slikala in se držala Jožice.
»Res sem vesela, da sem šla. Čudovito je,« je vzklikala. Pozabila je celo, kaj jo čaka doma.
Vodič je nehal predavati, povedal jim je, da imajo dve uri prosto, da lahko gredo na kosilo. Zmenili so se, kdaj se dobijo pred avtobusom.
Jožica je potegnila Marto za sabo. Odšli sta proti prijetni restavraciji. Jožica je tam že bila, tam ji je bilo všeč. Postrežba je bila hitra, hrana odlična.
Sedli sta za prazno mizo, naročili pijačo in pregledovali jedilni list.
»Oprostita, ker vaju motim. Vse je polno, pri vama je še prosto. Lahko prisedem,« sta zaslišali moški glas.
Marta je presenečeno zrla v moškega, Jožica je veselo prikimala. »Seveda! Kar sedi. Videla sem te na avtobusu, z naših krajev si, kanje?«
Možak je olajšano sedel za mizo in prikimal: »Da, na istem avtobusu smo.«
»Jožica sem, to je Marta,« ju je predstavila.
»Vlado sem,« je povedal moški. Star je bil okrog petinštirideset let. Imel je črne lase, kozjo bradico. Bil je velik in suh.
Kmalu so prijetno kramljali, ugotovili sta, da je Vlado zelo prijazen možak. Povedal jima je, da je star sedeminštirideset let in da je ločen že deset let.