Ko je prišla iz službe domov, je na hitro pripravila kosilo. Nato je odšla pred hišo. Pograbila je trato, prekopala je gredo za zelenjavo. Nasadila je nekaj pomladnih čebulic. Dela je bilo polno in bila je zadovoljna.
»Sadite? Tudi jaz sem že,« je zaslišala glas za sabo. Obrnila se je in se zastrmela v žensko njenih let.
»Da, letos sem rekla, da bom več časa posvetila vrtu,« je prikimala Marta. Ženske, ki jo je ogovorila, ni poznala.
»Ah, sedaj imamo več časa, mar ne. Otroci odhajajo, čas nam ostaja,« je kimala ženska, kot da bi poznala njene težave.
»Prav imate,« je rekla Marta. Tedaj se je domislila in ji rekla: »Ste za kavo?«
Ženska je za hip premišljevala, nato pa prikimala. »Zakaj pa ne? Časa imam dovolj!«
»Marta sem,« je rekla Marta in ji dala roko.
»Poznam vas. Jožica sem, le nekaj hiš naprej stanujem,« ji je povedal ženska.
»Če to ni žalostno! Ves čas sem imela toliko dela z možem in otroci, da niti ne poznam vseh sosedov,« je odkimala Marta.
Jožica je bila prijetna ženska, takoj sta našli skupen jezik. Bila je leto dni starejša od Marte, bila je vdova.
»Mož je precej pil. Ko se je pred šestimi leti odločil in je nehal, pa so nastopile zdravstvene težave. Prepozno se je odločil za zdravje,« ji je povedala Jožica.
»Potem si vdova že dolgo,« je zanimalo Marto.
»Tri leta. Čas beži. Sedaj, ko skoraj vsega porabim zase, pa še toliko bolj,« je kimala Jožica.
»Imaš otroke,« je bila Marta radovedna.
»Imam hčerko, edinko. Živi v moji hiši, v zgornjem nadstropju. Lepo sta si uredila z njenim možem. Imata hčerko, v šolo že hodi. Tudi ona me ne potrebuje več tako zelo, kot včasih. Lahko se posvečam sebi. Končno,« je rekla Jožica.
Marta ji je povedala o sebi, o svojih dveh sinovih, ki sta odšla in je ne potrebujeta več, o možu, ki nima časa zanjo.
»Toliko hobijev ima, da hodi domov zvečer. Kadar pa je doma, se pa najraje zaklene v sobo in v miru bere,« je razlagala Marta.
»Povsem te razumem. Kar naenkrat ostaneš sam in ugotoviš, da si najlepša leta posvetil vsem ostalim, nase pozabil. Pa ni prav tako! No ja, vsaj ugotovili smo in se sedaj posvečamo sebi,« je kimala Jožica.
»Jaz sem šele zdaj sklenila, da bo drugače, šele zdaj sem ugotovila, da sem vsem odveč,« je povedala Marta.
Jožica je ostala dobro uro. Marta kar ni nehala govoriti. Bila je vesela, da je končno spoznala nekoga, ki ji je bil podoben.
»Jutri pa ti pridi na kavo. Doma bom,« ji je povedala Jožica.
»Pridem, seveda pridem,« je kimala Marta.
Ko je ostala sama, je sonce že počasi zahajalo. Zunaj se je hladilo in na hitro je pospravila pred hišo česar se je lotila. Sklenila je, da nadaljuje z vrtom naslednji dan. Ko pa bo sonce zašlo, pa bo imela še dovolj časa, da skoči k Jožici.
Tistega večera je bila Marta boljše volje. Imela je občutek, da se ji odpira nekaj novega, nekaj zanimivega.
Andrej je prišel domov šele ob sedmi uri. Tako kot vedno se je najprej sezul, odložil je plašč, nato pa brez pozdrava ali pogleda sedel za mizo in čakal, da mu bo prinesla večerjo. Marta mu je brez besed postregla hladno pečenko, skledo solate in kos kruha.
»Kje pa je krompir,« je vprašal in jo pogledal.
»Danes pa res nisem imela časa,« mu je odgovorila.
Skomignil je z rameni in pričel jesti, ni je več pogledal.
A tokrat je Marta odšla v dnevno, ni sedla za mizo in čakala, če ji bo namenil vsaj pogled, če ne že par besed. Tokrat ji je bilo prvič vseeno.
Med gledanjem televizije je zaslišala korake. Andrej je pojedel, nato pa se je umaknil v svojo knjižnico, kjer je bral.
Med reklamami je vstala in odšla v kuhinjo. Na mizi je bil še vedno krožnik, na njem na pol pojedena pečenka. Po mizi polno drobtin od kruha, v skledi je bilo še nekaj solate. Pustil je tako, kot se mu je zahotelo. Niti pojedel ni do konca. Kakor da bi mu bilo popolnoma vseeno za stvari, ki jih zanj naredi Marta.
Pospravila je za njim, nato je odšla nazaj v dnevno. Ni potrkala na vrata knjižnice, kakor vsak večer prej. Ni ga vprašala, če se ji bo pridružil, kakor vsak večer prej. Sicer pa niti ni bilo pomembno, vedno jo je čakal isti odgovor. Andrej je vedno le skomignil z rameni in ni odlepil pogleda iz knjige.
Ko je naslednjega dne prišla iz službe domov, si je pripravila le sendvič. Na hitro ga je pojedla, nato pa odšla ven. Urejala je vrt, premišljevala o sebi, o življenju. Bala se je sprememb. Je delala prav, ko je želela še malo živeti? Je bilo njeno poslanstvo le to, da je skrbela za moža? Če mu ne pomeni niti toliko več, da bi včasih preživel kako popoldne z njo, zakaj bi se potem trudila. Mar ni že dovolj časa čakala na nekaj lepšega?!