»Odkar sem sam, veliko potujem. V Benetkah sem sicer bil že petkrat, pa vseeno rad grem. Če ne že zaradi drugega, že zato, ker spoznam nove ljudi,« jima je povedal.
»Jaz sem prvič tu. Toda, danes se imam tako lepo, da nikakor ne bo to moje zadnje potovanje po tem svetu,« je rekla Marta. Jožica se je nasmehnila in ji pomežiknila.
Res je bilo lepo. Marta je imela občutek, da je nekje drugje, v drugem svetu. Nekje, kjer je bila vidna, kjer so se ji ljudje nasmihali, govorili z njo. Občudovala je lepote, kramljala zdaj z enim zdaj z drugim. In takrat, ko so siti sedeli za mizo in čakali na račun, se je odločila, da bo čim več takšnih dni, kot je bil ta.
»Vztrajam! Račun bom plačal jaz. Odstopili sta mi sedež, jedel sem v tako prijetni družbi, kot že dolgo ne, zato naj se vama zahvalim,« je bil Vlado kavalirski.
Čeprav sta hoteli prispevati vsaj nekaj, je vztrajal pri svojem in plačal kosilo za vse tri.
»Potem te povabiva na kavo takoj, ko prispemo domov,« sta rekli Marta in Jožica.
»S tem pa se strinjam,« je takoj prikimal.
Ko so se peljali nazaj proti domu, je sedel sedež za njima. Jožica in Marta sta se obrnili in vso pot so govorili. Marti je bil zelo všeč. Bil je prijazen, znal je poslušati.
Avtobus se je vstavil in počasi so izstopili. Zunaj je bila že trdna tema.
»Če nimata dami nič proti, bi se za kavo zmenili naslednjič. Ura je že veliko,« je predlagal Vlado.
»Velja. Ampak res,« je rekla Jožica.
»Jožica, tvojo telefonsko imam, takoj, ko utegnem pokličem. Govorili bomo tudi o Tuniziji. Pozanimal se bom za ceno,« je rekel.
Vso pot nazaj jima je namreč razlagal, da morata iti, da je bilo njemu zelo všeč. Marta in Jožica sta bili takoj za to, da se nekoliko pozanima o tem.
Marta je stopila do vhodnih vrat. V torbici je poiskala ključ in jih odklenila. Nasmešek iz njenega obraza še ni izginil, še vedno je bila pod lepimi vtisi izleta. Prav res se je imela čudovito, všeč ji je bila družba, tako Jožičina kot Vladova. Prisegla si je, da ji čemerni obraz Andreja ne bo pokvaril dobrega razpoloženja.
A stanovanje je bilo zavito v temo. Andrej je že davno nazaj legel k počitku. Bilo mu je vseeno, kdaj se vrne. Ni ga skrbelo, ni je pričakal, ni ga zanimalo, kako se je imela. To jo je potrlo.
Vstopila je v kuhinjo, prižgala luč. Na mizi je bil prazen krožnik, zraven polno drobtin, prazen kozarec. Ni pospravil za sabo. Na štedilniku je bila umazana ponev. Cvrl si je jajca. Štedilnik je bil umazan. Jajčne lupine so ležale zraven štedilnika na pultu.
Sedla je na stol, se zazrla skozi okno, nato pa ji je po licu počasi spolzela solza.
Naslednjega dne se je Andrej obnašal do nje, kakor, da se ne bi nič zgodilo. Ni ga zanimalo, kako se je imela.
»Ne boš nič vprašal, kako je bilo na izletu,« je začela sama. Bila je nedelja, sedela sta v kuhinji za mizo in zajtrkovala. Andrej seveda s časopisom v roki.
Skomignil je z rameni, niti pogledal je ni.
»Andrej, me sploh še slišiš? Me sploh še opaziš,« je pričela.
»Sitna si, seveda te opazim. Če bi mi dala mir, te mogoče niti ne bi,« je zamomljal.
Marta je uvidela, tako kot vsakič, da nima pomena. Andrej bo ostal isti. Zdolgočaseni mož, ki ima polno hobijev, v katerih uživa brez nje.
Tudi tokrat je kmalu po zajtrku odšel. Marta se niti ni mogla spomniti, kdaj sta nedeljo zadnjič preživela skupaj. Tokrat ga ni vprašala, kdaj se vrne. Bila pa je tudi prepričana, da ga ne bo čakala v hiši in mu grela kosila znova in znova, dokler se ne bi izvolil prikazati na vratih.
Kmalu po tistem, ko je odšel, se je uredila, nato pa se peš odpravila do Jožice. Upala je, da bo doma. Dan je bil lep, sonce je toplo grelo.
Imela je srečo, Jožica je bila doma. Pred hišo je pila kavo in se nastavljala sončnim žarkom.
»Marta, čudovito, da si prišla,« jo je bila vesela.
»Upala sem, da te bom našla doma. Andrej je šel,« je pričela Marta.
»Nič ne de,« je Jožica zamahnila z roko. A ni bilo tako preprosto, v Martinih očeh so se pričele nabirati solze.
»Marta, ni vredno jokati. Ničesar ne boš spremenila. Nikar ne trpi! Raje uživaj življenje,« ji je skušala svetovati Jožica.
Preselili sta se v hišo, kjer sta delali načrt za nedeljski izlet.
»Lepo bi bilo iti na Bled, mogoče v Bohinj,« je predlagala Marta.
»Ni slaba ideja,« se je strinjala Jožica.