Predstavljajte si, da izhajate iz družine, kjer so čisto vse prednice po mamini strani zbolele za rakom in za rakom tudi umrle, sedaj pa tudi vas ujame ta strašna in prevečkrat smrtna diagnoza.
Strašen občutek, mar ne?
Točno s to situacijo se je morala soočiti doktorica znanosti, raziskovalka različnih ved in mentorica naravnega zdravja dr. Neya Zupan, ki nam je zaupala svojo zgodbo srečanja in soočanja z rakom.
Koliko žensk v vaši družini je imelo raka in kako so se soočale s to težko diagnozo?
V resnici so imele raka na različnih delih telesa (dojke, pljuča, trebušna slinavka, jetra, debelo črevo, možgani ...) prav vse moje prednice po mamini strani - mama, stara mama, moje tete ...
Vse so se odločile za zdravljenje uradne medicine. In prav vse so umrle za rakom.
Toliko raka in smrti zaradi raka v eni družini. Kako ste to preživljali?
Najbolj me je seveda prizadela smrt moje mame, ki je zbolela pri 46 letih, ko sem sama ravno zaključevala študij, sestra pa je še hodila na fakulteto. To je bila za vse zelo težka pot, polna bolečine, trpljenja in solza. Najprej so ji ugotovili raka na pljučih, ki se je potem razširil na celo telo, tako da je dve leti po diagnozi umrla.
Tisti dve leti smo zelo trpeli cela družina, tudi širša, saj je mama pogosto padala v nezavest, večkrat smo jo oživljali, bila je pod visokimi dozami morfija. Najtežje ji je bilo, ko več ni zmogla sama na stranišče. Zelo težko smo ji rekli, naj potrebo opravi v plenico ...
Kakšne procese je sprožilo vse to trpljenje, ki ste mu bili priča?
Ko sem gledala vse to trpljenje, sem se odločila, da jaz ne grem na to pot. To je bil prvi korak.
Hkrati sem že takrat enostavno vedela, da sem drugačna od svojih prednic. Drugačna v tem, da sedaj že več kot 30 let raziskujem delovanje človekovega telesa, čustev, misli, energij in duha.
V izkušnjo raka sem tako pri 42 letih prišla pripravljena. Nisem šla žejna v saharo. Bila sem namreč dobro opremljena in pripravljena nanj. Danes zato velikokrat rečem: Naravno zdravljenje sem študirala že 25 let, potem pa mi je bog dal izpit. Pokaži, kaj si se naučila!
Kakšni pa so bili znaki raka oziroma kako se je začela vaša zgodba z rakom?
Morda bo komu slišati čudno, toda v življenju sem bila blagoslovljena z osebo, ki mi je storila veliko hudega. V resnici mi je tako omogočila izkušnjo energije raka, ki je v meni prebudila prav tista čustva in misli, ki so priklicala Gospoda Raka.
Kako se je začelo? Že nekaj časa se nisem počutila preveč dobro, potem pa sem v eni od meditacij dobila sporočilo: Neja, raka imaš. Šla sem na pregled in diagnozo so mi potrdili. Ko sem dobila diagnozo, sem bila pravzaprav zelo vesela, saj se mi je potrdilo, da mi intuicija dobro deluje.
Kako ste se lotili zdravljenja raka kot holistična zdravilka?
Moja ozdravitev raka ni temeljila na pozitivnih afirmacijah Zdrava sem!, temveč na dobro zastavljeni strategiji in podrobno naštudiranem načrtu ozdravljenja z naravo.
V letu in pol pet fizičnih detoksov, ki so trajali od 10 do 35 dni, veliko masaž, zvočnih tretmajev, meditacij, pristopov iz kitajske tradicionalne medicine in ajurvede, limfnih drenaž, ki sem jih razvila sama za stimulacijo globokih limfnih vozlov in limfnih žil, ter karmično čiščenje s pristopom, ki sem ga razvila na podlagi svojih znanj iz joge in staroselskih obredov.
Vse moje prednice so zaradi raka umrle, zato je moj proces ozdravitve vseboval globok proces odvezave in osvoboditve karme več generacij. Čeprav se to na zunaj ni videlo, saj sem po naravi zelo pozitivna in radostna oseba. Moj partner mi je potem večkrat rekel, da sem o raku govorila tako sproščeno, kot bi se dogajal nekomu drugemu.
Ste se torej zdravili samo z alternativno medicino ali sočasno tudi z metodami uradne medicine?
Od uradne medicine sem odklonila kemoterapijo, obsevanja in hormonske preparate. Sprejela sem izključno kirurško odstranitev žarišč raka. Tako sem pridobila na času oziroma kot rečem v hecu - raku sem vzela poligon, da sem se lahko zares cela posvetila vzrokom oziroma koreninam problema.
Šest mesecev po prvem srečanju z rakom sem tako začutila, da sem ozdravljena. Na svoj zadnji pregled pri onkologu sem se odpravila slavnostno opravljena. Oblekla sem zlato indijsko kurto, ki sem jo dobila v dar pri obredu zahvale za zdravljenje. Ovila sem si zlat šal z bleščicami, nadela biserne uhane in ogrlico z angelom. Izbrala sem tudi zlate čevlje in lase spela z zlato sponko, ki mi jo je prinesla moja hči. Tako oblečena sem odšla na svoje zadnje srečanje z mojim onkologom.
V sebi sem čutila poseben občutek pomirjenosti in istočasno veselja. Segla sva si v roke in čeprav sva oba nosila masko, sem videla po njegovih očeh, da je kot vedno nasmejan. Čutila sem, da je bil vesel mojega obiska. Ko sem mu povedala, da sem zadnjič pri njem, saj sem ozdravljena, me je samo poslušal. Povedala sem mu vse, kar sem lepega doživela na poti ozdravljenja, kako mi je dobro delo, da sva v ordinaciji pela in da je bil vedno dobre volje. To je bilo tisto najpomembnejše, kar me je podprlo. Čeprav se nisva vedno strinjala, saj sem odklonila kemoterapijo, obsevanje in hormonsko terapijo, sva bila vedno spoštljiva drug do drugega.
Povedala sem mu tudi, kaj mi ni bilo všeč in pozorno mi je prisluhnil. Ko sem končala, se mi je opravičil za napako. Ni bil vzvišen, ni me prepričeval v nasprotno, ni mi dokazoval svojega prav. Človek, ki sem ga srečevala samo na svojih onkoloških pregledih, je zares pravi Človek z veliko začetnico! Preden sva se razšla, mi je še enkrat močno stisnil roko. Občutek sem imela, kot da me je s tem objel in mi zaželel zdravo življenje. Jaz pa njemu. Zares si želim, da gre svet v to smer, da bo raslo število tako čudovitih zdravnikov, kot je bil moj onkolog.
Raka ste premagali na takorekoč najlepši možni način, toda zdravstvene težave se tukaj še niso končale, mar ne?
Res je, ko sedaj gledam nazaj, je bil proces z rakom zelo lahkoten. Zapletlo se je drugje. Ko so mi namreč kirurško odstranili raka, so mi po obojestranski mastektomiji vstavili silikonske vsadke. Že takoj po operaciji sem imela hudo reakcijo, tako da nisem mogla dvigniti leve roke. To sem s svojim znanjem iz naravnega zdravljenja in disciplino premagala, toda pojavile so se bolečine pod pazduho in v prsnem košu, močne bolečine v vratu, driske ... Vmes so mi trikrat zamenjali proteze, pa ni bilo bolje. Rečeno mi je bilo, da ko bom imela silikonske vsadke, bo pa bolje.
Toda takrat šele se je začela prava kalvarija. Že štiri tedne po vstavitvi silikonskih vsadkov sem dobila močne alergije - padala sem v anafilaktični šok že v eni minuti po zaužitju hrane, ki sem jo prej jedla vsakodnevno. Uradna medicina ni imela odgovorov oziroma mi je svetovala, naj pač ne jem te hrane in da z leti pač pridejo alergije, ki jih prej nismo imeli. Tudi psihične težave so omenjali.
Pa se z njimi nisem niti malo strinjala. Vedela sem, da moram odkriti pravi vzrok, ne pa jesti zdravil in s sabo nositi injekcije za anafilaktične šoke. Odstranila sem vso hrano, za katero sem ugotovila, da mi je kar naenkrat začela škodovati, pa so prišli še glavoboli, utrujenost, migrene, nespečnost ... Uradna medicina je naredila vse nevrološke, psihiatrične in psihološke preiskave ter mi diagnosticirala močno depresijo in predpisala antidepresive. Pa kako? Jaz, ki delam stvari, ki me veselijo, zdravo se prehranjujem, imam urejene odnose, sem vesela in pozitivno naravnana, meditiram! Zadnja pika na i je bila moja zdravnica, ki me je označila za simulanta.
Ste tudi tokrat zavrnili zdravila, ki vam jih je predpisala uradna medicina?
Veste, če bi zaužila vse farmacevtske produkte, ki so mi jih predpisali zdravniki uradne medicine, bi bila danes zares bolnik z najmanj uničenimi jetri, ledvicami, želodcem in črevesjem. Namesto tega sem ves čas raziskovala o svojih težavah v različnih virih ter šla večkrat v Indijo in v Brazilijo na izobraževanje. Med raziskovanjem sem večkrat pomislila in tudi zdravnikom namignila, da so vsi ti simptomi morda od silikonskih vsadkov, pa so se mi vsi samo smejali.
Nato so mi začeli še izpadati lasje v šopih, zatekala sem v noge, težko sem razmišljala, težko sem se skoncentrirala, občasno sem težko dihala, močno se mi je začel poslabševati vid, imela sem hude kožne izpuščaje, ki niso izginili, pojavljati so se začele bolečine v sklepih in težke mišice, občasno sem morala po injekcijo na urgenco zaradi hude migrene, da o hudi nespečnosti niti ne govorim ...
Pa mi je spet pomagala meditacija, kjer sem ponovno dobila sporočilo, kaj naj raziščem na spletu. Brala sem celo noč in dokazi so se kar nizali. Bolezen silikonskih vsadkov!
Silikonske vsadke ste maja letos po težkih bitkah z zdravniki uradne medicine vendarle uspeli uspešno odstraniti in kakšno je vaše zdravstveno stanje od takrat?
Že prvo noč po operaciji je bilo bolje. Po operaciji sem svoje poškodovano in popolnoma uničeno telo lahko končno začela zdraviti. Analiza odstranjenega tkiva in ovojnice je namreč pokazala kronične in močne vnetne procese. Ni čudno, da moje občutljivo telo tega ni bilo zmožno predelati.
Če bi vztrajala pri teoriji uradne medicine in poslušala razum, bi umrla od bolezni, ki jo povzročajo silikonski vsadki - neprestano vnetje, ki ga morajo jetra predelati, ledvica in črevo pa izločiti.
Danes, dobrih pet mesecev po odstranitvi silikonskih vsadkov, že spim normalno osem ur, nič več glavobolov, koža se mi je popravila, moji lasje ponovno rastejo ... Seveda sem pa v teh mesecih svoje telo dobro podprla: en mesec zdravljenja limfe, en mesec zdravljenja jeter in tri mesece regeneracije celotnega telesa. Čutim, kako prihajam nazaj, prenovljena ter z novo energijo in močmi!
Kaj bi za konec najinega pogovora svetovali bralcem portala Mojaleta.si?
Narava je tista, ki nas zdravi, ko smo povezani s svojim notranjim bistvom in smo mirni ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas ali z nami.
Seveda pa je za svoje zdravje treba skrbeti tudi preventivno - tako za telo, kot čustva, misli, energijo in duha. Resnično zdravje je namreč rezervirano le za pogumne, zato se ne bojte raziskovati in oditi v globine, kjer boste našli vse odgovore, ki jih potrebujete.
