Takole se glasi delček sporočila, ki mi ga je pred kratkim poslala bralka blogov in me spraševala, ali razmišlja prav.
Vam njeno sporočilo zveni znano? Ste že kdaj pomisli če bi me imel rad, bi pospravil posodo? Ali če bi me imel rad, bi mi to tudi večkrat povedal in me objel? Ali pa, če bi me imel rad, bi šel z mano v gledališče? Mogoče, če bi me imel rad, bi me razumel? In še bi lahko nadaljevala.
Razmišljanje v stilu Če bi me imel rad, bi … je razmišljanje, ki naše življenje in naše odnose pospremi z obilico slabe volje in trpljenja.
Popolnoma po nepotrebnem. Naj razložim zakaj.
Naredite anketo med znanci in prijatelji in jih vprašajte kako vedo, da jih ima njihov partner ali partnerka rad oz. rada in prepričana sem, da boste po nekaj začudenih pogledih in trenutkih za razmislek dobili zelo različne odgovore. Zastavite to vprašanje še sebi in vašemu partnerju in obstaja velika verjetnost, da se bodo tudi vajini odgovori razlikovali.
Ljubezen je nekaj, kar dojemamo vsak po svoje, vsak imamo svojo predstavo kaj pomeni nekoga imeti rad in v skladu s to predstavo se tudi vedemo. Težava nastopi, ker pogosto ne ozavestimo svojih definicij ljubezni, niti ne preverimo kakšne definicije ljubezni ima naš partner. Tako npr. on razmišlja, da bo na mojem avtomobilu zamenjal pnevmatike in mi ga še opral in posesal ter mi na ta način izkazal ljubezen, jaz pa ob tem razmišljam »Oh, ti moške, vse kar jim je pomembno je avto.«
Da ne bo prihajalo do nesporazumov in nepotrebne slabe volje, je pomembno, da ozavestimo svoje predstave o ljubezni, svoje definicije ljubezni in se o njih pogovorimo s partnerjem.
Na ta način si bomo prihranili marsikateri trenutek slabe volje. Saj vemo, komunikacija je temelj dobrega odnosa. Če nekaj želimo, to povejmo. Če nas nekaj moti, povejmo. Ne pričakujmo, da nam bodo drugi brali misli. Te sposobnosti žal (ali na srečo) nimajo, niti je nimamo mi. Več o tem sem že pisala v zapisu Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?
Razmišljanje Če bi me imel rad, bi … je tako zelo pogosto, da obstaja velika verjetnost, da na enak način razmišlja tudi naš partner. In mu je morda nekako logično, da opravljamo določena gospodinjska opravila, saj če ga imamo radi, bomo to pač počeli.
Slabi volji in konfliktom se bomo v veliki meri izognili tudi z zavedanjem, da vse kar počnemo, pravzaprav počnemo zase, v skrbi za svoje dobro počutje.
Velikokrat namreč razmišljamo ravno obratno in verjamemo, da delamo zaradi drugih oz. za druge. V šoli smo se učili za učitelje in ocene, danes pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke, v službi delamo za šefa, itd. Zakaj? Zato ker nam je mar za njih. In če bi bilo njim tudi, bi nam kdaj pa kdaj prišli nasproti, mar ne?
Takšen način razmišljanja me je spremljal precejšen del mojega življenja. Bil je nekako udoben, čeprav, roko na srce, nič kaj prijeten. Z njim sem se nekako postavili v pozicijo žrtve in odgovornost za svoje dobro počutje predala v roke drugih. Nekaj, kar nihče pri zdravi pameti ne bi naredil. Pa vendar to počnemo in se ob tem ne vprašamo ali smo se res učili za učitelje in ocene ali pa morda zato, ker nihče izmed nas ne želi imeti občutka neuspeha. Ne vprašamo se ali pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke oz. zaradi njih ali pa morda zato, ker v tem vidimo način, kako kot dobra partnerka in mama poskrbimo za svojo družino. Ne vprašamo se ali delamo za šefa ali pač zato, ker si želimo zaslužiti denar, saj nam ta predstavlja varnost in način za doseganje ugodja.
Morda se bo slišalo hecno, kruto ali neumno, a verjamem, da nas nihče nas ne sili, da počnemo, kar počnemo.
Konec koncev obstajajo ljudje, ki se ne učijo, ki ne zaključijo šole, ki ne kuhajo, ne pospravljajo in ne skrbijo za svoje otroke, obstajajo takšni, ki nimajo, niti ne iščejo zaposlitve. Sprejeli so svoje odločitve, s posledicami katerih morajo živeti. Sprejeli so odločitve, s katerimi so poskrbeli za svoje dobro počutje – čeprav včasih na škodo drugih, pa vendar, so sledili svojim notranjim motivom, ki so znani le njim oz. morda včasih tudi njim sami ne, če jih niso ozavestili.
Čeprav nas že od malega naprej učijo, da je zunanja motivacija tista, ki je bolj učinkovita, pa ostaja dejstvo, da smo ljudje bitja, ki smo zelo močno notranje motivirana. Naš motiv: počutiti se dobro. Vedno in povsod. Vprašanje pa je ali se zavedamo katerim svojim definicijam, željam, pričakovanjem in prepričanjem sledimo. Če ozavestimo te, smo na konju. Vedeli bomo namreč zakaj počnemo kar počnemo – izključno zaradi in za sebe – in s tem se bomo izognili številnim trenutkom slabe volje in nepotrebnim konfliktom.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.