»To bi zelo rada spremenila pri sebi.« ali »V letu 2024 pa res začnem drugače razmišljati in živeti.« so stavki, ki si jih izrekamo, ko bi radi nekaj spremenili v svojem življenju.
Najpogosteje to počnemo na začetku novega leta, ko smo še polni zagona in motivacije, ki nam pogosto hitro uplahneta, ko vidimo, kako zelo težko je spreminjati utečene navade in vzorce.
Če imate tudi vi pri tem težave, preverite, kako se učinkovito lotiti odstranjevanja miselnih vzorcev, ki nam onemogočajo, da bi končno spremenili to, kar nam ni všeč in nas vse bolj ovira pri tem, da bi bili sami s sabo in s svojim življenje zares zadovoljni.
Bodite realni: gre za zelo težko nalogo
Preden se lotite čiščenja starih vzorcev, neljubih navad in razvad ter prebujanja zaspanih odnosov in izgubljenih sanj, je dobro, da veste, da to resnično niso lahke naloge.
Vzorce razmišljanja in čustvovanja imamo namreč organsko vtisnjene v možgane in vse celice, zato jih je tako težko presekati oziroma spremeniti. Ko namreč določen dogodek »prižge« nevron-sprožilec, mu po nevronskih mrežah avtomatsko sledijo drugi nevroni, ki skupaj tvorijo vzorec našega doživljanja, čustvovanja in mišljenja ter posledično delovanja.
Še posebno, ko gre za močna čustva, so odmiki od ustaljenega vzorca toliko težji. Toda ne pa nemogoči!
Ozavestite vzorce, ki vas (pre)močno določajo
Če želimo nek vzorec prerasti, ga moramo najprej seveda ozavestiti. Ugotoviti, kako po navadi delujemo, kje se največkrat »zataknemo«. Veliko večino vzorcev prinesemo iz otroštva, zato terapevti tako radi brskajo po njem. Tam so namreč večinoma skriti izvori naših bolečin, ki jih zavedno ali nezavedno prenašamo tudi v sedanje odnose.
Čeprav se prerekamo s partnerjem, otrokom ali sodelavko, ki je sprožila naš naporen vzorec čustvovanja, mišljenja in delovanja, smo bili izvorno prizadeti kot otroci. Otroci, ki še ne znajo učinkovito braniti lastne integritete in si pravilno razložiti realnosti, zato krivdo za težave največkrat avtomatsko pripišejo sebi.
Vse, kar se nam je pripetilo v otroštvu, torej vedno nosimo s sabo, pa če si to priznamo ali ne. To seveda ne pomeni, da bomo vse svoje življenje posvetili le brskanju po preteklosti, toda dobro pa je, da povežemo, zakaj recimo v kritičnih situacijah odreagiramo z jezo. Ker je tako ravnal tudi oče vedno, ko mu kaj ni šlo?
Če ne najdete povezave z otroštvom, se nikar ne obremenjujte, na koncu je vendarle najbolj važno to, da vsaj približno veste, po kakšnih vzorcih delujete. Pa četudi ne poznate pravih vzrokov.
Ujemite prve znanilce znane igre možganov
Ključ do tega, da svoje možgane naučite čutiti in misliti drugače, je, da ujamete prve znanilce ustaljenega vzorca. Če na primer veste, da v srepi jezi izrekate besede, v katere zares ne verjamete, druge pa vendarle močno prizadenete in se zato želite manj jeziti, morate ugotoviti, kateri so tisti prvi znaki (fizični in psihični), ki kažejo na to, da postajate vse bolj jezni.
Postajate vse bolj glasni in zadihani? Se počutite od drugih vse bolj »napadeni«? Imate občutek, da vas tisti na drugi strani v resnici sploh ne sliši? Vzemite si čas zase in v umirjenem počutju poglejte na svojo jezo kot opazovalec. Pa brez obsojanja, kako ste grozni, ko se jezite, temveč kot znanstvenik, ki meri fizične in psihične spremembe.
Če imate na splošno težave z jezo, si je vsekakor smiselno odgovoriti na naslednji vprašanji: Kaj me v odnosih z ljudmi najbolj jezi? in Kateri občutek pravzaprav leži za jezo? Jeza je namreč večinoma le obrambni mehanizem, za katerim se skrivajo občutki žalosti, razočaranja in strahu – žalosti, da nas sogovornik ne ceni dovolj, razočaranja nad odnosom ali strahu pred izgubo odnosa.
Kaj pa, če vam jeza vendarle uide izpod vajeti? Takrat je najbolje, da se umaknete iz prostora ter prisluhnete svojemu telesu in duši. Imate občutek, da vas bo razneslo od silne jeze? Kje v telesu čutite napetost? Kaj vas je tako zelo zjezilo? Kaj si zares želite in kaj pogrešate? Če želite vse to ugotoviti, se boste morali potopiti v svojo jezo in jo spoznati od blizu, ne pa je zanikati in od nje bežati.
Sprejmite se takšni, kot ste v tem trenutku
Ne glede na to, kako zelo se želite spremeniti, sprememba ni možna brez sprejemanja sebe takšnih, kakršni ste danes. To ne pomeni, da si lažete, kako ste super in se ne bi želeli prav nič spremeniti. Ne, pravo sprejemanje samega sebe pomeni, da se zavedate tudi svojih šibkih točk in pomanjkljivosti, vendar zaradi njih ne izgubite temeljnega občutka »Jaz sem ok.«.
Za zdravo samospoštovanje ni dobro tako zanikanje (Super sem!) kot obsojanje (Grozen sem!), temveč je treba imeti realen in niansiran pogled nase: »Tukaj mi gre dobro, tukaj pa si nisem všeč in to bi rad nekoč spremenil. Toda tudi danes sem še vedno v redu takšen, kakršen sem v tem trenutku.«
Zdrav pogled nase lahko začnete graditi kadarkoli, četudi vas starši morda niso zares sprejemali takšne, kakršni ste, in ste zato svoj pravi jaz morali skriti globoko v sebe. Če otrok raste v družini, kjer ni posluha za njegov resnični jaz, se velikokrat zgodi, da izgubi stik sam s sabo. Kar pomeni, da kot odrasel ne ve, kdo v resnici je, kaj zares hoče in česa v resnici ne mara. Kar je seveda popolnoma logično, če živimo 20 let po navodilih drugih oziroma v želji zadovoljiti le druge.
Kdo torej zares sem?
Za razvoj zdravega samospoštovanja in s tem možnost spreminjanja starih vzorcev razmišljanja in delovanja je nujen predpogoj, da veste kdo ste: kaj hočete in kaj ne, kaj si želite in česa ne marate, kaj vam je všeč in kaj vas odbija.
Če imate težave ugotoviti vse te reči, začnite pri najosnovnejših telesnih potrebah – da jeste takrat in toliko, kot vam narekuje želodec, da greste počivat, ko začutite, da ste utrujeni, in da greste na stranišče, ko vas tišči lulat, pa četudi sredi sestanka ali predavanja.
Veliko ljudi namreč ne zna prisluhniti tem osnovnim potrebam, saj so jih starši kot otroke prepričali, da lastnim občutkom pač ni zaupati: »Pojej še malo! Zagotovo še nisi sita, če pa si pojedla tako malo.« ali »Nikar ne jokaj, pa saj ni bilo nič hudega!«.