"Mal se me ljudje še zmeraj bojijo!"

Odkar sem slišala zanj, sem si ga želela spoznati. Ti sploh ne veš, kako zanimivega soseda imam, mi je, že nekaj časa je od tega, pripovedoval znanec. Nekaj posebnega je, takega še nisi srečala, me je dražil, ko je videl, kako moja radovednost vedno bolj narašča. Niti najmanjše ideje nisem imela o tem, kakšen je videti. Predstavljala sem si nekakšnega filmskega junaka, kajti le tak bi bil lahko kos legendarnim podvigom, pod katerimi se je podpisoval.
Štefan je bil človek z nasmehom na obrazu. (fotografija je simbolična, www.sxc.hu)
Štefan je bil človek z nasmehom na obrazu. (fotografija je simbolična, www.sxc.hu)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Toda ko sem segla Štefanu v roko, sem pred seboj videla človeka, ki se rad smeji, dobrovoljnega, prijaznega, nekoga, ki ga radi srečujemo, se z njim usedemo ob skodelici kave in poklepetamo. Še malo ni bil podoben človeku, ki ima za seboj »strašno« preteklost …
Izkazal se je kot prijeten gostitelj in dve mački, ki sta mu do mojega prihoda delali družbo, sta se potuhnili na okenski polici .
Ko mi je začel pripovedovati svojo zgodbo, se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Dopuščam možnost, da se je čas pričel vrteti nazaj, v preteklost, ko je bil Štefan še otrok in ko pravzaprav še ni niti slutil, kakšno usodo so mu bile zapisale napačne zvezde …
Oba, oče in mama sta bila »partizanska«. Oče je bil celo oficir, ki je prestopil k ameriški vojski, prišel na Koroško, tam srečal Štefanovo mamo, se skupaj z njo vrnil v Slovenijo, kjer se je kasneje zaposlil kot miličnik. Ko se je poročil s Štefanovo mamo, je naredil svojo največjo življenjsko napako: oženil se je cerkveno.
»Za tiste čase, takoj po vojni, je bilo takšno dejanje nevarno, zelo nevarno, » je modroval Štefan in nadaljeval:»Oče je to že kmalu začutil na lastni koži. Vrgli so ga iz službe in ga že v kratkem času poklicali na orožne vaje v Bosno. Štiriindvajset drugih moških iz očetove vasi je že odšlo tja dol, toda nihče se ni več vrnil nazaj. Obsodili so jih, da so vohuni CIE, ker so med vojno vsi služili v ameriški vojski. Oblast je ''pozabila, da jih je sama zvabila naj pridejo nazaj, ker so bili inteligentni ljudje, znali so več jezikov, bili so vešči stvari, o katerih se marsikomu ni niti sanjalo. Ko je oče izvedel za poboje, je ušel čez mejo. Mama je hotela zbežati za njim, toda pri tem so jo ujeli in zaprli. V zaporu je ostala tri leta. Mene so, da ne bi umrl od lakote, poslali k rejnikom na Reko. Tam sem živel več let…..Tudi po tem, ko so mamo izpustili iz zapora, se nisem smel vrniti k njej. Postala je ''protidržavni faktor''…..«
Malega Štefana so nastanili pri tujih ljudeh, praktično je živel v neposredni mamini bližini, toda oblast ji ni dovolila, da bi s svojimi protidržavnimi idejami »okužila« lastnega otroka. Dečku je bilo hudo, postajal je vedno bolj razklan. Vse ga je bolelo, ko je lahko le od daleč opazoval mamo, v njeno naročje pa se ni smel zateči. Da bi bilo otroku malo lažje, ga je k sebi vzela očetova teta. Če se to ne bi zgodilo,bi ga vtaknili v kakšen dom.
»Včasih sem ušel in se na skrivaj zatekel k njej…bil sem še otrok in sem jo pogrešal. Toda prišli so miličniki in me odpeljali nazaj, njo pa so še bolj stražili. Naj povem še to, da imam tudi polsestro. Eden izmed miličnikov, ki je mamo stražil, jo je posilil…. Ko se je izvedelo, je tudi ta ušel čez mejo. (Štefan se zasmeje) Potlej so lovili še njega. Zbežal je v tujsko legijo, kjer je tudi umrl.«
Ko je bilo treba oditi v šolo, so se za malega Štefana pričeli hudi časi. Zaradi let, ki jih je preživel na Reki, je hrvaško bolje obvladal kot slovensko. Sošolci so ga zaradi tega dražili in malo je bilo dni, da se ne bi s kom stepel za svoje pravice . Ni mu bilo lahko, saj so bili med tistimi, ki so ga dražili, tudi bratranci. Zdelo se mu je, da ni ne »tič ne miš«. Počasi, ne da bi okolica zaznala kdaj, se je v Štefanu pričel prebujati upornik. Zdelo se mu je, da se mu godi krivica, da to ni prav, kar doživlja. In ker ga ni nihče naučil drugače, se je za svojo pravico začel boriti s pestmi.
»Nekoč sem po nesreči polil Titovo sliko s kakavom. S fanti smo se prerivali, tepli, se lovili in se vsevprek polivali s tem nesrečnim kakavom. Kot to počnejo objestni otroci, ki imajo preveč energije. Prišli so učitelji in ko so videli, kaj se je zgodilo, so me obdolžili, da sem to storil nalašč. Bilo mi je komaj dvanajst let. Ravnatelje poklical miličnike, prišli so z marico in me odpeljali »direkt« na Povšetovo. Tam so kričali name , da sem protidržavni faktor, dali so me na sodišče, od tam pa sem šel na Kodeljevo, v poboljševalnico. Nisem dolgo zdržal. Ušel sem jim. Več kot štiri mesece sem se skrival po domačih gozdovih. Nekoč sem našel puško in ko mi je bilo dolgčas, sem z njo streljal. Ohja, takrat je bilo po gmajnah odvrženega orožja še kolikor hočeš… Ljudje so slišali streljanje, vedeli so, da sem ušel iz poboljševalnice, začeli so se me bati in tako sem, ne da bi sam to želel, že pri dvanajstih letih dobil sloves nevarnega človeka….!«
Bil je še otrok, veljal je za ''razbojnika'' in danes prizna, da se mu je to pravzaprav dopadlo. Da se ga bojijo, da mu ni treba hoditi v šolo in da lahko živi svobodno in počne kar hoče.
Mar o tem tudi dandanašnji ne sanja marsikateri otrok?!
Ker je imel časa za neumnosti več kot dovolj, se je izmišljeval vedno nove podvige s kateri je zabaval še najbolj sebe. Tako sta se našla z nekim prijateljem in vlomila v cerkev, da bi od blizu ugotovila, stanuje v njej Bog ali ne.
»Šla sva stavit. On je trdil, da Bog tam je, jaz, da ga ni. Našla sva hostije, jih pojedla vse do zadnje, se napila vina, igrala na orgle…Nastal je cel hudič, ko ljudje niso vedeli, kdo po cerkvi razbija in razsaja. Prijatelj še danes hodi v cerkev, jaz pa ne. Tistega prizora, ko sem odprl tabernakelj in Boga nisem videl nikjer, me je za vse življenje prepričal….«
Seveda je Štefan sam pri sebi razmišljal tudi drugače: če bi bil Bog, bi pomagal njegovemu očetu, rešil mamo in ne bi dovolil, da so z njim, ki ni bil čisto nič kriv, tako grdo delali.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.