"Mal se me ljudje še zmeraj bojijo!" (4/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Štefan na svojo preteklost gleda kot na dobro izkušnjo, ki ga je kalila bolj kot si je, morda želel. Pravzaprav je bil žrtev sistema, okoliščin, nekega časa, ki je bil krut do drugače mislečih.
Če se njegov oče kot miličnik ne bi cerkveno oženil, bi bilo Štefanovo življenje lahko drugačno.
Morda lepše, kdo ve?
Sigurno pa bi rasel v toplem naročju doma, za katerega je bil v svojih najbolj nežnih otroških letih prikrajšan in prepuščen ulici in okolju v katerem se je moral boriti po svojih najboljših močeh, da je preživel. Danes, ko živi sam, morda tudi malce osamljen, pri dvainpetdesetih letih odvisen od dialize, ko ve, da je tudi bolezen posledica nemirnega življenja , ki mu je vtisnil pečat posebneža in ga na nek način izločil iz družbe, ne tarna .
Ko sem ga obiskala, sem imela občutek, da se ni želel »hvaliti » z zgodbami iz svojega življenja, temveč je hotel s tem, ko je pred menoj razgrnil svojo preteklost, povedati, da se posameznikom včasih zgodi, da je okolje tisto, ki človeka zaznamuje.
Ko sem poslušala njegove zgodbe o policajih sem se spomnila na številne vice, ki se jim kar naprej režimo in zdelo se mi je, da je Štefan doživljal marsikaj od tega, kar nas spravlja v smeh.
Tako se je do solz nasmejal, ko je pripovedoval o cvekih, ki so jih nasuli po cestah, kadar so vedeli, da se bodo mimo pripeljali policaji. V kakšnem skritem kotičku so potem opazovali, kako se jim je sesul avto. Pa zmeraj so šli na enak način na led, se hahlja …
Nikoli jih ni izučilo …
Igrice z njimi so bile sestavni del vsakdana. Policaji so bili edini, ki so se pustili izzvati.
»Ničesar nismo imeli izgubiti, ko smo se igrali z njimi. Mi smo jih imeli za neumne, oni pa so nas lovili. Kot v kakšnih filmih,« pravi Štefan.
Ko so se naveličali norčevanja iz policajev, so šli na občino. Tudi tam se je zmeraj kaj živahnega našlo. Tako so nekoč odkrili vabila za na sestanek.
Vsem ta glavnim živinam so pod nujno pisali, da bo tega in tega dne sestanek v jedilnici.
Tisti, ki so bili pri ravno jedi, so začudeno gledali občinske, ki so tam sedeli in čakali na sestanek(gromek smeh).
Ali pa so učencem popestrili zimske počitnice tako, da so v šoli zamašili dimnik. Za nameček so v peč podtaknili še kakšen patron, da je še malo pokalo.
Toda potem jo je v nekem pretepu s policaji pošteno skupil.
»Ranjen sem bil. Oni so uporabili pendreke, mi pa nože. Čombe(nadimek enega od policajev) je imel zlomljeno nogo, drugi pa roko. Zaradi tega pretepa sem šel spet sedet. V Dob. Bil sem besen. Na glas sem govoril, da bom iz zapora ušel, se vrnil in oba policaja ustrelil. Oblast je, za vsak slučaj, oba policaja umaknila na varno. Ko mi je res uspelo pobegniti, sem se vrnil domov, toda nisem ju našel. Takrat sem naredil še drug podvig: sredi januarja, ko je bilo najbolj mrzlo, sem preplaval Unec. Ni mi kazalo drugega. Policaji, ki so me lovili, so me čakali na mostu. Zato sem skočil v vodo in jo preplaval … Da me ne bi dobili … Ko sem potem štopal, me je tisti, ki me je vzel v avto, prijavil. Še dobro, da nisem bil bolj zaupljive sorte. Ko sem od daleč zagledal policaja s psom, sem vedel, da čakajo name. Skočil sem v jarek in ker sem poznal teren veliko bolje kot oni, sem jim ušel. Od daleč sem zavpil nanje: pa pozdrav'te fašiste!«
Cela vas je bila zastražena z mitraljezi, ker so se bali, da bo Štefan res »pospravil« svoja dva sovražnika.
»Kakšnih štirinajst dni sem jih strašil,« se smeje Štefan, »potem sem se naveličal.«
Najraje jih je dražil ponoči. Nekoč je šel s prijatelji stavit, da bo prišel v vas , domov na kosilo, sredi belega dne. Ko ga je mama zagledala, se je prijela za glavo, kaj vendar misli. Oh, ne boj se, mama, jo je potolažil, policaji ta trenutek spijo, saj so utrujeni, ker so štirinajst dni- noč in dan - prežali name.
Štefan je za trenutek umolknil in se mi zazrl globoko v oči. Kdo ve, mogoče je hotel preveriti, če njegovi zgodbi verjamem.
»Kar vprašaj sosede, kako so čuvali našo hišo. Kot postojanko. Straže so imeli ponoči in podnevi, tako so se me bali. Ohja, potem sem se naveličal skrivanja po gmajni. In sem se jim predal. Vendar sem jim zabičal,, da me morajo nazaj v zapor peljati z avtobusom. Če bi me z marico, bi spet ušel in jih strašil naprej …«
Ko so se časi (politično) malo umirili, sta z mamo kupila hišico, v kateri je Štefan živi še danes. Mama je bila zamorjena, tiha. Nič čudnega, saj ji je oblast takrat, ko sta si z možem ustvarila družino, uničila življenje. Pečat državnega sovražnika, ki so ji ga pripeli, jo je do konca spremljal kot nočna mora.
»Tudi z menoj je bilo tako,« nadaljuje Štefan.
»Ko sem bil otrok, so pravili, da sem bil dober, da sem rad pomagal, da sem bil bister fant. A so kljub temu grdo ravnali z mano. Zmeraj sem bil jaz za vse kriv. Zmeraj so name s prstom kazali, če je bilo kaj narobe. Pa me velikokrat, vsaj na začetku, niti zraven ni bilo. Danes, ko živimo drugače, si nihče niti misliti ne more, da so še pred tridesetimi leti človeku uničili življenje, če je oblast podvomila v politično oporečnost. To je bilo zelo krivično. Kot otrok sem se proti tem krivicam začel boriti na svoj način. Mogoče res ni bilo prav, kar sem počel, toda oni so me tega naučili in do tega pripravili. V Cerknici so vsi vedeli, da je Štefanu prepovedano obiskovati pouk. Če bi doštudiral, bi lahko še revolucijo delal, so dejali … Žal sem bil sin izdajalcev … moškega in ženske, ki sta naredila edini protidržavni greh s tem, da sta se želela cerkveno poročiti. Vsi so bili pezdeti: od občinskih, do učiteljev v šoli. Tudi oni so me po ukazu oblasti tlačili, poniževali in tepli.«
»Nekoč me pridejo obiskat prijatelji iz Nemčije. Od veselja, da se spet vidimo, smo malo popivali…Celo Dolenjsko smo dali »skozi«. V domači gostilni sedimo, pojemo in potem, da bi malo podražil policaja, ki sta sedela pri sosednji mizi in nas verjetno kontrolirala, sem na glas zavpil Heil Hitler. In spet je bil hudič!«
Štefan se ni nikoli prav zares pridružil nobeni klapi.
Za družbo ja, drugače pa ne. Če je kdaj prišlo do pretepa, kar je bilo zelo pogosto, je vedel, da se postavlja le zase, da jo bo sam skupil, če bo kaj narobe.
Kaj pa, če vam je zmanjkalo denarja, ga pobaram.
Namršči čelo in se na ves glas zakrohoče: »Takrat sem pač naprosil dva ali tri, da smo šli v akcijo, pobrali kolesa z avtomobilov,in jih šli prodat v Logatec.«
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Staranje - dobra ali slaba novica?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Oprosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako zdržite?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke Misli: Kako sprejemamo življenjske resnice?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Moje največje življenjsko poslanstvo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Naredijo več kot morajo

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.