"Mal se me ljudje še zmeraj bojijo!" (6/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ko je šel spet sedet v arest, ni bilo kaj prida.
V zaporih vlada stroga hierarhija, mi je dejal Štefan. Točno se ve, kdo pije in kdo plača. Izdajalcev ne marajo in če jih odkrijejo, jih hudo kaznujejo. Povratniki imajo bolj ali manj kontrolo nad vsemi. Nič nenavadnega ni, če kakšno jutro dobijo jetnika na štriku: malokdo naredi samomor sam od sebe. Po navadi je štrik kazen za tožarjenje. Ali pa ga sojetniki posilijo. Enkrat sem bil slučajno zraven, ko je enega doletelo….Nič mu nisem zavidal, je bil Štefan bolj kratek, ko je beseda nanesla na zaporniško življenje.
Prav tako se ne mara spominjati samice, v kateri je preživel marsikatero uro.
»Dovolj je bilo, da sem brcnil paznika, in so me stlačili vanjo. To je bila luknja, obložena z linolejem, v njej ni bilo niti toliko prostora, da bi se razgibal.«
Drugače se mu je zdelo življenje v zaporu fajn:»Hrano sem imel, toplo je bilo v vseh prostorih, bral sem lahko, hrane je bilo dovolj….kaj bi še hotel drugega??!«
Čez dan je delal v tovarni, ki stoji zraven Doba.
»Gasilske aparate in podobne reči smo izdelovali.«
V mizarski delavnici se je naučil izdelovati zibke.
O tem, za kaj vse so bili nekateri obsojeni, Štefan raje ne komentira. Jezila ga je krivica: nekdo, ki je sosedu ukradel fazana, je dobil štiri leta, bili so pa tudi taki, ki so zagrešili grozodejstva, pa so jo odnesli z milejšo kaznijo.Tega ne bo nikoli razumel, čeprav se je naučil, da najhujše barabe zmeraj dobro skoz pridejo.
Spominja se skupine mladih fantov in deklet, ki so kradli ob morju, turistom. Ko so odsedeli kazen, so se ponovno usedli v avto in jo mahnili proti morju. Niso mogli živeti, ne da bi kradli …
Štefan pravi, da je v svojem najbolj aktivnem obdobju neštetokrat ilegalno prečkal državno mejo med Italijo in Slovenijo.
Šel je do najbližje trgovine, se lepo oblekel in jo mahnil nazaj.
Da ni bilo težko, trdi. Mejo je poznal kot lasten žep, saj je imel na drugi strani tudi stare starše.
V tistih davnih časih je bil Štefan lep moški.
»In veliko težji kot danes,« se zasmeje, in pripomni, da mu je težka bolezen pobrala lepo število kilogramov.
Ženske so ga rade imele.
Predvsem zaradi denarja, je ostal neizprosen.
Zmeraj ga je imel dovolj. Trošil ga je tako v Dubrovniku, Dalmaciji, na slovenski obali in v Italiji.
Dokler ga je kaj bilo, se je dobro živelo in niti kančka obžalovanja ni čutiti v njegovem glasu.
V zaporu je spoznal številne prijatelje in potem so se, ko so bili na prostosti, srečevali na najrazličnejših mestih.
»V zaporu se veliko bolj kvalitetno šverca kot zunaj,« našteva dejstva, ki so mu jasna kot beli dan.
»Tisti, ki sedijo notri, opravljajo trgovske posle kar iz celice … Najraje imajo zlato, mamilo, alkohol… če se kdo drzne ta utečeni krog prekiniti, nastrada …
»Gre mu glava,« je neizprosen Štefan in mi da vedeti, da niti v zaporu niti potem, zunaj njega, med zaporniškimi kameradi ni milosti.
Ena najhujših kazni, ki jih lahko moški moškemu naredi, je posilstvo.
»Tudi gledati nisem mogel, tako grdo se mi je zdelo, toda tako je bilo,« pripoveduje Štefan brez kančka romantike.
»V zaporu gre na vse ali nič. Paznik v zaporu sploh ni tako pomemben kot se rado govori.«
Štefan celo trdi, da so mnogi še slabši od zapornikov.
»Kaj bo on tebe sekiral, ko ima doma ženo in otroke!« razgalja resnice Štefan.
»Vsak paznik dobro ve, da se mu bo vsak, ko bo prestopil prag, maščeval, tako ali drugače, če bi prišlo do spora. Tudi ni prav, da so pazniki domačini, iz okolice zapora. Dopoldan smo jih gledali, kako so orali na njivi, popoldan so pa nam komandirali. To je traparija. Enkrat so enega zaklali samo zato, ker se je vmešal v prepir med dvema jetnikoma. Vsak paznik ve, da je najbolje, če je gluh in slep. Če se zaporniki hočejo maščevati, se bodo. Tudi do takih pridejo, ki jih osamijo v samicah daleč stran od tistih, ki jim grozijo. Izdajalci niso varni nikjer, kajti zaporniki imajo zveze povsod …«
»Včasih je bilo res nevzdržno!« se spominja Štefan, ki je bil tudi v zaporu navajen, da je veliko bral. V samici je bil za vse prikrajšan. V prostoru brez oken, v temi … ah … to je bilo nekaj, kar bi najraje pozabil, če bi le lahko.«
Toda za hrano pravi, da je stokrat boljša kot v Kliničnem centru, kjer je, zaradi bolezni, gost večkrat na leto.
Nato se zasmeje in doda: »Tudi svobode je bilo več v zaporu kot na Kliničnem centru. Popoldan smo lahko legli k počitku, igrali nogomet ali počeli kaj drugega. V bolnišnici pa moram biti kar naprej na razpolago, da me špikajo, pregledujejo, hodijo not pa ven, merijo pritisk, skačejo okoli tebe s toplomerjem, podijo iz postelje, da me preoblečejo….nazadnje pa še pričakujejo, da bo ob takšem terorju ozdravel…«/gromek smeh/
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.