Štefanovi zgodbi sem prisluhnila na obroke. Zaradi dialize se je hitro utrudil … ali pa se je naveličal pripovedovanja, kdo ve?
Zadnjič je prišel k meni Štefanov sosed in ko sem ga pobarala o Štefanovemu zdravju, o tem, kako se bori s svojo hudo boleznijo, mi je dejal, da se je Štefan spomnil še kup dogodkov, s katerimi so popestrili dolge, brezdelne dneve.
Najbolj zanimiva se mi je zdela štorija o paradižnikih.
Že kmalu spomladi je v trgovini kupil uvožene paradižnike, in jih potem privezal na domače paradižnikove poganjke. Ženske, ki so hodile mimo so zelenele od zavisti in se čudile, kako je to mogoče, da nekemu trapastemu Štefanu, ki nima pojma o vrtnarstvu, paradižniki že zorijo, njim pa še ne …
Baje se je zbrana družba še celo popoldne smejala tej in še kakšni drugi dogodivščini….
Štefan ni povedal, zakaj so poleg policajev vzeli »na piko« tudi vaškega župnika.
Tako so nekoč v noči med soboto in nedeljo k oknu, kjer je v farovžu spala kuharica, prinesli lojtre. Po celi vasi so jih nabrali. Da se je videlo tako, kot da bi nekdo pri kuharici vasoval.
Očitno je bilo, da so nekateri padli na finto, saj so se pošteno zgražali, ko so prihajali k jutranji maši. Še večji cirkus pa je nastal, ko so pričeli vaščani iskali vsak svojo lestev….
»V anale ustne zgodovine je šel še en dogodek: zabili smo šolo. Eden izmed nas je zlezel skozi okno v stavbo, in vsa vrata s cveki zabil. Delo smo opravili tako temeljito, da je ravnatelj moral poklicati gasilce, da so sploh lahko vstopili v šolsko stavbo…« se hihita Štefan in še enkrat pove, da bi bilo takih in podobnih dogodivščin za debelo knjigo, če bi se vseh spomnil.
Najbolj so mu ostale v spominu dogodivščine, ki so se zgodile v času pusta. Takrat so si dali duška in praznovali po več dni skupaj.
»Malo smo se ga že napili in eden izmed nas se je ulegel kar v ta pravo trugo, ki smo si jo izposodili (beri:ukradli), da bi v njej pokopali pusta. V mrtvašnici je v drugi trugi ležalo mrtvo dekle. Med popivanjem smo na kolego malo pozabili … Medtem pa pridejo vaščani v mrtvašnico po trugo z mrtvim dekletom in ker niso bili dovolj natančni, so zabili tisto, v kateri je spal naš kamerad. Ta se je ob ropotanju prebudil iz svojega trdnega pivskega sna in je hotel ven. Pogrebce zagrabi silna panika, mislili so, da se oglaša mrtvo dekle. Začeli so vpiti na pomoč, naj jih kdo pride pomagat reševat, ker se je truplo prebudilo od mrtvih.«
Dneva pa še ni bilo konec. Štefan in njegova druščina niso imeli v žepu nobenega dinarja več. Vedeli so, da ima gostilničar v kotu, na mizi, zmeraj poln sod vina, vendar da budno pazi, da se mu kdo ne bi približal. Zato so z zadnje strani, pod mizo, v sod izvrtali luknjo in potem hodili na požirek izmenično, dokler sod ni bil prazen, oni pa ravno prav polni…
Štefan je bil tudi v delovnih brigadah po vsej bivši Jugoslaviji: v Sarajevu, na Moravi, v Džerdapu, v Slovenskih Goricah, na Kozjanskem.
Zmeraj se je sam odločil in šel.
»Da sem se rešil domačega dolgočasja in domačih policajev,« je navrgel.
Aktiven je bil pri jamarjih. Rad je raziskoval podzemlje in drzen kot je bil, se ni nikoli ustrašil večjih podvigov, ko se je bilo treba spustiti globoko pod zemljo. Pohvalil se je, da se je ukvarjal še z atletiko, ne samo v domačem kraju, temveč tudi v Ljubljani.
»Ko so začeli klubi dobivati denar, je šlo ljubiteljsko delo k hudiču. Denar ljudi pokvari!«
Na državnem prvenstvu je dosegel šesto mesto, kot ekipa pa so se uvrstili na sam vrh. Štefan je bil najboljši v metanju krogle. Ko je začel na popularnosti pridobivati nogomet, se je denar pretakal tja, njegov atletski kljub pa je hitro propadel.
»Imeli smo državnega prvaka na pet tisoč in deset tisoč metrov,« se spominja Štefan,
»Nogomet je zaslepil funkcionarje, ki so delili denar. Za nas ga ni nič več ostalo …«
In tako so bili mladi spet prisiljeni, da gredo v gostilne, kjer so preganjali dolgčas, namesto da bi trenirali.
»Še danes je tako, da za mladino ni kaj prida poskrbljeno. Zato tavajo naokoli in delajo škodo: trgajo table, prevračajo spomenike in se izživljajo na stvareh, na katerih se ne bi smeli. Mi smo bili drugačni. Mi smo se samo malo pohecali. Pri lumparijah smo bili sila ustvarjalni, počeli smo jih z več domišljije in vsakič, ko smo kakšno ušpičili, se je vedelo, da je to bolj za hec in razvedrilo.«
Ko sem potem med vrsticami pripomnila, da tudi njihove igrice, posebno s policaji, le niso bile tako nedolžne, se je zresnil in odgovoril:
»Oh, bili so uboga neizobražena raja, zabiti, neumni, prav prosili so nas, da jih zafrkavamo. Obnašali so se kot biki, ki nikoli ne mislijo s svojo glavo. Če so si nekaj zapičili v glavo, so svoje rinili, ne da bi pomislili, je to prav ali ne. Ko smo lovili ribe, na primer, smo takoj, ko smo jih zagledali, dali mreže otrokom, mi pa smo se skrili. Medtem ko so zasliševali mladino, smo jim dali avtomobile na kovčke…Lep čas smo potem imeli mir pred njimi …«
Tudi o tem, kakšen glas je šel o njem med ljudstvom, je vedel povedati marsikatero iskrivo.
»Nekoč sem se peljal z avtobusom in nasproti mene je sedela neka ženska, ki me ni poznala. Začela sva klepetati in potem mi pove, da bo zvečer šla na veselico. Samo, da tistega Štefana ne bo, pa bo vse v redu, je zavzdihnila. Pa sem jo vprašal, kakšen je, da se ga takooo boji. Grozen je, sem se ga bala, ko sem ga parkrat srečala, se je glasil njen odgovor. Orkaduš, sem se zasmejal, saj sem jaz tisti Štefan, ki se ga tako bojite. Kmalu bi jo kap, tako se me je ustrašila! Kar sapo je zajela, pol avtobusa je zajelo sapo, nastala je grobna tišina. Nobeden se ni upal spregovoriti na glas…bogve kaj so si mislili, da jim bom naredil…«