Verjetno se je oblastem pošteno oddahnilo,ko je dopolnil 18 let, saj so ga lahko vtaknili v vojsko in imeli, vsaj za nekaj časa, mir pred njim.
A tudi tam ni mogel iz svoje kože. Še naprej je obdržal svojo trmasto in uporniško naravo, zato je bilo vprašanje časa, kdaj bo prišel navskriž s svojimi nadrejenimi.
»Služil sem v Bitoli. Bil sem res nekaj posebnega. Nikoli si nisem zavezoval šnernc, niti nisem nosil kape na glavi, nikogar nisem hotel po vojaško pozdravljati. Južnjake sem imel za manjvredno raso. Svojo trmo sem opravičeval s tem, ker so se tako trapasto obnašali …«
Ko je nekega majorja pritisnil za uho, je dobil 14 dni zapora. Prav nič se ni sekiral, saj je vedel, da se bo to zapisalo v njegovo karakteristiko in mu pomagalo, da bo šel lahko že kmalu domov.
»Nekoč sem bil na mrtvi straži. Z mitraljezom sem hodil gor in dol, pa dolgčas mi je bilo, bilo je tudi peklensko vroče … Čas pa se ni nikamor premaknil..nenadoma sem zagledal gručo ljudi, ki so pospravljali drva. Prislonil sem mitraljez na steno in jim stopil do njih. Slekel sem suknjič in jim pomagal, kaj sem pa hotel ?! Potem pa pride patrola in me najde brez mitraljeza, neprimerno oblečenega. Mitraljez smo ti vzeli, so mi rekli ostro in mrko. Pa sem se jim zasmejal v obraz, ja, saj je prav, kar vzemite ga, saj je vaš, jugoslovanski, moj ni, jaz ga ne potrebujem. Domov grem lahko tudi v gatah, me ne bo nič motilo.«
Postavili so ga pred sodnike, kaj pa drugega. Smejal ase jim je v brk, in ko so videli, da mu ne morejo priti do živega, so sklenili, naj odide domov!
Vrnitev je potekala v pravem, skoraj filmskem slogu. Kameradi so ga sprejeli z odprtimi rokami in prihod so krepko zalili tako s pijačo kot tudi z lumparijami …
Enkrat sredi noči so prišli na idejo, da bi samoiniciativno začeli pobirati denar za Debeli rtič.
»Akcija nam je kakšnih štirinajst dni blazno dobro uspevala, potlej pa je nastal cel hudič!«
Ljudje so bili nekaj časa odprtih rok, kdo pa ne bi dal dinarja za uboge otroke, ki še nikoli niso videli morja! A potem, ko so pri nekaterih potrkali na vrata drugič ali tretjič, so postali sumljivi. Takrat, ko so lumpje prišli v roke policiji, so nabirke že zdavnaj pognali po grlu!
»Nek Janez je bil znan po tem, da je spal tako trdno, kot bi bil mrtev. Pa smo ga vzdignili iz postelje in odnesli na cesto. Niti za hip se ni prebudil. IV zasedi smo čakali, kdaj bo odprl oči …To je bilo smeha, ko je začel ves zmeden gledati okoli sebe in mu ni bilo jasno, kako to, da se je prebudil na povsem drugem kraju! Ko je še avtobus pripeljal na postajo in mu začel trobiti, je bil pa sploh do konca zmeden …«
V zgodovino se je zapisala tudi dogodivščina, ko so umrlega zamenjali z otroško lutko …
Sem in tja so fantje ušpičili kaj takšnega, o čemer še zmeraj molčijo.
»Dal sem besedo, da bom skrivnosti odnesel v grob,« mi je resno zatrdil, ko sem ga nejeverno gledala. Ko sem videla, da so celo vražički v njegovih očeh ugasnili, sem vedela, da misli prekleto resno.
Morda je imel prav. Izdajalcev pravzaprav res nihče ne mara …
Štefan je pri raubšicanju fasal tudi kar nekaj šiber, ki so mu, za spomin, za zmeraj ostale na varnem blizu nartne kosti.
»Gnarja nismo imeli, jesti smo pa morali tako kot tisti, ki so se valjali v njem,» nadaljuje Štefan svojo živahno, nenavadno in s smehom začinjeno pripovedovanje.
»Ko je bil želodec najbolj prazen, smo šli v gmajno, pa ustrelili kaj sočnega, da smo imeli za v lonec. Povsod je bilo dovolj italijanskih pušk..Pomladi smo nabrali regrat, spekli še kakšen krompir in smo imeli veselico.«
Nekoč, ko so lovili ribe, so po nesreči izgubili prijatelja.
»Ta hudič nam ni povedal, da ne zna plavati. Prevrnil se je s čolnom, še porajtali nismo. Komu je pa padlo na pamet, da nekdo, ki je zrasel ob vodi ne bi znal plavati?! Ko smo ga našli, je bil mrtev. Mrežo smo hitro skrili in poklicali policijo. Kaj smo pa hoteli komplicirati?!«
Najraje se spominja , kako so našajbali Postojnčane. Po celem mestu so izobesili plakate, da bo v njihovem kraju velika prireditev na kateri bodo nastopili številni znani glasbeniki. Seveda prireditve ni bilo, Postojnčanov pa se je pred mestno dvorano trlo …
»Stali smo zadaj, na varnem, jih gledali in se krohotali!«
Postojni so se v naslednjih mesecih izognili, če se je le dalo, ker so se bali, da bi jih nabutali, če bi jih dobili …
Bil je lep sončen dan, ko so ležali ob jezeru in se dolgočasili. Potem pa se eden od njih spomni, da bi policajem napisali anonimno pismo. Rečeno storjeno.
Policaje je skoraj kap, ko so brali, da so domobranci pod most podtaknili bombo. Nemudoma so šli v akcijo.
»Orkamadona, jih je bilo, policajev, kar naenkrat povsod naokoli! Prišli so celo specialci, ki so pregledovali teren. Seveda niso našli nobene bombe, le nam so naredili veselje in nam popestrili dan!«
Spet drugič so prinesli na prag pred policijo lutko. Videti je bila kot nekdo, ki je omagal in obležal, na budnih očeh varuhov reda in miru. Privezali so jo na špago in ko se je prvi policaj pokazal na vratih, so povlekli za vrv, da je truplo spolzelo po stopnicah …
Za prvi maj so zmeraj naredili več kresov. Potem so v ogenj metali bombe, da je pokalo kot sredi fronte. Tudi tisti večer ubogi policisti niso niti za sekundo zatisnili oči … kaj šele, da bi se jim ohladili motorji v njihovih avtomobilih …