Šparglje so poznali že Kitajci več kot tri tisoč let pred našim štetjem, Rimljani so poznali zdravilnost in hranljivost te rastline. Tudi danes so cenjeni kot zdravilna rastlina in gastronomska specialiteta.
V stari Kitajski so jo uporabljali za zdravljenje suhega kašlja, za krepitev pljuč, z njo so zdravili kožne otekline, čire, zniževali povišano telesno temperaturo. Kopel iz špargljev, pripravljena za gosta je bil največji znak gostoljubnosti. Tudi Egipčanom je bila zdravilna kopel znana, za njih so bili sveta rastlina in skupaj z zeleno so jo puščali v grobnicah kot popotnico za mrtve.
Šparglje boste lahko nabrali v Primorju, divji so zelene barve, imajo tanjšo lupino kot beli in vsebujejo nekoliko manj zdravilnega asparagina. Ta povečuje dejavnost ledvic in pospešuje izločanje urina. Šparglji so torej naravni diuretik, zdrav človek jih lahko je vsak dan, odsvetujejo pa jih bolnikom z ledvičnimi kamni.
Sestavljeni so iz nekaj odstotkov ogljikovih hidratov, vsebujejo le 0,1 odstotek maščob, okoli 0,6 odstotka rudninskih snovi (največ je kalija, sledijo fosfor, žveplo, kalcij, magnezij, železo, baker, cink, jod, flour). Vsebujejo vitamin C, imajo precej karotena, vitamine B-kompleksa, asparagin, eterično olje, sladkor, erzen, jantarno kislino, tirozin, metil merkaptan, v mladih rastlinah je tudi holin.
Čistijo organizem, imajo diuretično delovanje, torej spodbujajo delovanje ledvic, mehurja. Čistijo kri, pomagajo pri obolelih jetrih. Priporočajo jih pri revmatičnih obolenjih, vodenici, za boljše delovanje srca.
Njihov sok uporabljajo za zdravljenje kašlja, bolečin v kolkih, celo pri zobobolu.
Priprava je enostavna, šparglje najprej operete, nato olupite od vršička navzdol. Spodnji del olupite nekoliko bolj na debelo in odstranite oleseneli del. Zeleni šparglji imajo nekoliko tanjšo lupino, zato jih je potrebno manj lupiti.
Skuhate jih v podolgovatem loncu, vodo osolite, lahko dodate tudi žlico sladkorja, maslo, nekaj soka limone. Po 20 minutah kuhanja jih odcedite in ponudite kot samostojno jed ali kot prilogo.