JESENSKA ZGODBA: Neuslišana ljubezen

Janja je ležala v postelji. Zrla je skozi strešno okno, borila se je z bolečino, ki ji jo je prizadel Domen. Po licu ji je spolzela solza, nato še ena, nato je bruhnila v jok. Jezna je bila sama nase, da je tako naivna, da ljubi njega. Vedela je, da se nikoli ne bo spremenil, da med njima nikoli ne bo ljubezni.
Verjela je, da bosta nekoč srečno zaljubljena ... (foto: freeimages.com)
Verjela je, da bosta nekoč srečno zaljubljena ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
A nekje v srcu je še vedno upala, da jo bo nekoč pogledal drugače in ne z očmi prijatelja.
Janja je imela devetindvajset let, bila je visoka, nekoliko pretirano vitka. Imela je belo polt, obraz posut s pegami. Imela je dolge svetle lase in zelene oči. Zaposlena je bila v osnovni šoli, kot psihologinja. Delo je imela rada, z veseljem ga je opravljala, skušala je biti koristna.
Domen je bil profesor matematike in fizike. Na šoli sta se tudi spoznala. Pred leti, ko je pričela z delom, ga je spoznala. Bil je prijazen že od vsega začetka. Zanimal se je zanjo, večkrat spregovoril z njo par besed. Nekoč jo je povabil na kavo, nato sta se pričela redno videvati.
Janja je še takrat zaman dopovedovala ostalim kolegom, da sta le prijatelja. Vsi so bili prepričani, da sta par. Čez čas jo zmotno prepričanje niti ni več motilo. Domen je bil zelo privlačen moški. Bil je leto dni starejši, bil je razgledan, otroci so ga imeli zelo radi. Bil je visok, imel je lepo športno postavo, imel je modre oči in svetle lase. Imel je lep, iskren nasmeh, toplo dlan, varen objem.
Janja je bila iz dneva v dan bolj zaljubljena vanj. Domen je bil do nje prijazen, imela je občutek, da ji pove prav vse, kar se je v njegovem življenju dogajalo. Bila je prepričana, da ima v njegovih očeh prav posebno mesto in da bo nekoč njegova.
Domen je bil rad z njo. Tako dobre prijateljice še nikoli ni imel. Bil je presenečen, da od njega ni zahtevala tistega, kar ji ni mogel dati, ljubezen. Seveda ni vedel, da je Janja zaljubljena vanj. Menil je, da prav tako kot on, tudi ona do njega ne občuti drugače. Najbrž se je tudi zato z njo tako sproščeno pogovarjal, ji povedal vse. Imel jo je za sestro, ni je gledal kot žensko.
Janja pa je vseskozi upala, da bo nekoč spregledal, da bo začutil ljubezen.
Ponoči je pogosto sanjala o tem. Govoril ji je o ljubezni, besede so bile tako lepe in resnične. Iz njegovih ust so zvenele kot napoj za njeno dušo in srce Živela je za te besede, upala je, da jih bo nekoč slišala. A samo iz njegovih ust, koga drugega ni želela. Ostali moški zanjo niso obstajali. Bil je le on, Domen, njen prijatelj.
Skoraj vsako jutro je Domen za nekaj minut vstopil k njej v pisarno. Spregovoril z njo par besed, preden je odkorakal v razred k učencem.
In vedno, ko je zjutraj odprl vrata, je Janji zaigralo srce. Vedno, ko je gledala v njegov obraz, je začutila rahlo špikanje v trebuhu. Ti trenutki so ji bili nekaj najlepšega. Nasmeh, ki ji ga je podaril vsako jutro, ne bi zamenjala za nič na svetu.
»Si popoldne prosta,« jo je vprašal tistega jutra.
Seveda je prikimala. Pa če tudi ne bi bilo res. Bil je najpomembnejši, vse drugo je lahko počakalo.
»Prišel bom na kavo, velja,« ji je pomežiknil.
»Velja,« mu je veselo prikimala, poskušala skriti navdušenje, ki je bilo preveliko.
»Nekaj ti moram povedati. Nekaj lepega,« je bil skrivnosten. Smehljal se je tako, kot se ni še nikoli. Njegov nasmeh je bil zasanjan, lep.
Janja je vztrepetala. Nekaj lepega. Povedal ji bo nekaj lepega!
Ves dopoldan je premišljevala o njegovih besedah. Delati ni mogla. Hodila je sem ter tja po mali pisarni, zrla je skozi okno in pogledovala na majhno uro, ki jo je imela na pisalni mizi. Zamišljala si je besede, ki naj bi jih Domen izrekel popoldne pri njej na kavi. Ji bo povedal, da se je zaljubil vanjo? Mogoče. Ob tem se je nasmehnila. Zaprla je oči in si v živo predstavljala prizor.
Domen bi prišel k njej. V rokah bi držal rdeče vrtnice. Bil bi lepo oblečen, nadišavljen tako kot vedno. Stopil bi pred njo, se ji smehljal.
»Janja, ne morem več molčati. Čeprav ne vem, kakšna so tvoja čustva do mene, ti vseeno moram povedati to, kar čutim jaz. Janja, ljubim te! Janja, ljubim te!«
Besede so ji odmevale v ušesih. Zvenele so tako resnično. Smehljala se je, imela je zaprte oči in šepetala: »Oh, tudi jaz te ljubim!«
Končno je lahko pospravila pisarno. Zaprla je računalnik in se odpravila domov. Vso pot je hitela. Imela je polno dela. Morala je pospraviti stanovanje, ga nadišaviti. Hotela je, da bi bilo popolno. Ko bi Domen prišel, ko bi ji povedal nekaj lepega.
Ni se dotaknila kosila, ki je bilo na štedilniku še od prejšnjega dne. Hitela je s pospravljanjem. Časa ni imela veliko. Ponavadi je prišel okrog četrte ure. Imela je le dve uri, da uredi popoln ambient.
Ko ji je uspelo, je odšla pod tuš. Nato se je nadišavila s svojim najboljšim parfumom, oblekla je svojo najljubšo obleko. Lase si je spela na vrhu glave, nekoliko si je poudarila trepalnice, nadela si je svoje najlepše uhane. In bila je zadovoljna. Žarela je, bila je v pričakovanju nečesa lepega. Nečesa skoraj neresničnega. Ni mogla verjeti, da je prišel dan, ko se bo njena sreča končno začela. Ko bosta skupaj, ko si bosta končno povedala, kar čutita. Bo sploh lahko zadržala svoja čustva, bo eksplodirala?!
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7 8
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: To pa moramo shraniti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.