JESENSKA ZGODBA: Sreča v nesreči

Patricija je imela nesrečno otroštvo. Ko je bila še majhna, ji je najprej umrl oče, kmalu za njim se je ponesrečila in umrla še mati. In ostala je sama v mali, novi hiši, ki sta jo sezidala njena mati in oče ...
Življenje se včasih nepričakovano obrne ... (foto: freeimages.com)
Življenje se včasih nepričakovano obrne ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Da pa ne bi odšla v sirotišnico, je poskrbela očetova sestra Jerica, ki se je preselila k njej in skrbela zanjo. Za Jerico, ki je bila samska, nekoliko čudaška in zelo stroga ženska, je bilo to več kot prikladno. Rešila se je majhnega zatohlega stanovanja, za katerega je morala plačevati visoko najemnino. Tako je morala le podpisati, da bo skrbela za svojo nečakinjo in že je bila lepa hiška njena.
A skrbela je bolj slabo. Patricije ni nikoli marala, bila ji je veliko breme, kar ji je takoj dala vedeti. In Patricija je živela brez ljubezni. Naučila se je skrbeti zase in se izogibati teti, ki je nanjo le kričala in jo zmerjala.
Ko je bila Patricija najstnica, je vse noči sanjala, kako bo spoznala moškega, ki jo bo ljubil in občudoval, ki jo bo rešil nesreče. In bila je prepričana, da se bo nekega dne to res zgodilo.
Patricija je bila zelo lepa deklica. Že v osnovni šoli so jo imeli za lepotico. Bila je visoka, imela je goste črne lase in zelene oči. Bila je prijazna, ustrežljiva. Ves čas je hrepenela po ljubezni in se na vso moč trudila, da bi jo bila deležna vsaj kanček.
Ko je dopolnila devetnajst let, se je zaposlila v trgovini, kjer so prodajala kruh, peciva in slaščice. Delo je imela rada, lastnica je bila dobra gospa in Patricija se ji je priljubila. Plačevala jo je dobro. A denar ni ostal pri njej. Veliko večino je pobrala njena teta.
»Skrbim zate, kuham ti in perem, pospravljam za tabo. Vsaj nekaj denarja mi lahko daš. Svoje življenje sem žrtvovala zate,« ji je ves čas govorila. Jemala je njen denar in Patricija je molčala, čeprav ni bilo res, kar je teta Jerica govorila.
Patricija si je kuhala sama, pospravljala je po hiši, si prala. Teta pa je živela svoje življenje.
Ko je Patricija imela dvaindvajset let, pa se je zaljubila. Bila je srečna, najsrečnejša in prepričana, da so sanje, ki jih je tako dolgo sanjala, postale resničnost.
Matija je imel sedemindvajset let. Bil je postaven, lep in bogat. Bil je sin obrtnika in že od kar je vedel zase, je imel vse, kar si je zaželel. Zanj na svetu ni bilo stvari, ki bi bila nedosegljiva. In tudi ni bilo stvari, ki bi jo znal ceniti. Bil je prepričan, da če imaš denar imaš vse. Z njim lahko kupiš vse in urediš vse.
Patricijo je spoznal v trgovini, kjer je delala. Večkrat se je peljal mimo, nikoli ni vstopil. Nekoč pa ga je premagala radovednost in vstopil je. Ni mu bilo žal. Ko je zagledal Patricijo, so se mu usta razširila v velik nasmeh. Bila mu je všeč, vedel je, da jo bo imel.
»Lepa prodajalka, prvič te vidim. Kdo si,« je izjavil brez dlake na jeziku in se naslonil na pult, ki je bil obložen s slaščicami in malim pecivom.
Patricija je zardela, se zmedla in sprva ni odgovorila.
»Sem te prestrašil? Nikar,« je zamahnil z roko.
Nasmehnila se je, bil ji je všeč.
»Oh, kako lep nasmeh! Povej mi svoje ime,« ni odnehal.
»Patricija sem,« mu je povedala.
»Tako lepa in tako lepo ime. Moraš se me usmiliti in me počastiti s svojo družbo. Moraš z mano na kavo,« je odločno govoril.
»Ne morem, delam,« je odkimala zmedeno.
»Kdaj končaš,« se ni dal.
»Ob dvanajstih,« je povedala.
Pogledal je na uro. Še slabi dve uri. Prikimal je, se zasukal in odprl vrata.
»Ob dvanajstih bom tu, Patricija,« ji je povedal, pomežiknil in odšel.
Ni mogla verjeti. Mar sanja? Ne, niso bile sanje, bilo je res in bil je resničen. In bil je lep, tako lep.
Ob dvanajstih je res prišel. Počakal je, da je zaključila, nato pa jo je odpeljal do svojega avtomobila, ji odprl vrata, da je lahko sedla vanj.
»Odpeljal te bom tja, kjer imajo najboljšo kavo,« je rekel in prižgal motor avtomobila.
Patricija se je molče nasmehnila. Še vedno ni bila prepričana, da se vse skupaj res dogaja. Bilo je prelepo.
Sedla sta na malo teraso in naročila kavo. Natakarica, ki jima jo je postregla, se je nasmehnila Matiju. Očitno ga je poznala.
»Večkrat pridem sem, zato me poznajo,« ji je takoj razložil.
»Lepo je tu,« je prikimala.
»Vedel sem, da ti bo všeč. Lepota spada k lepoti! Sedaj pa mi pripoveduj o sebi. In povej mi, kje si se skrivala, da te tako dolgo nisem opazil,« je vzkliknil.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Življenjska inventura

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.