POMLADNA ZGODBA: Babici

Življenje, ki ga živim, ni prav nič posebnega. Če seveda ne bi bilo moje in Darkove matere, sploh ne bi bilo kaj za povedati. Pa sta še kako prisotni, tako da je življenje vse prej, kot pusto in enolično. Naj začnem!
Babica, namazana z vsemi "žavbami." (foto: freeimages.com)
Babica, namazana z vsemi "žavbami." (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Moje ime je Nika, stara sem devetindvajset let in v očeh moje matere še vedno nebogljen otrok. Najbrž je to normalno. Za matere nikoli ne odrastemo.
Dokončala sem visoko šolo, zaposlena sem v velikem podjetju, ki se ukvarja s prodajo številnih artiklov. Sem vodja nabave in moje delo je polno in raznoliko. Rada delam, ni mi težko potegniti čez cel dan. No, vsaj do nedavnega je bilo tako.
Imam moža. Darko je star dvaintrideset let, po poklicu je električar. Njegovo delo je terensko, plača dobra. Spoznala sva se pred petimi leti in takoj ugotovila, da sva za skupaj.
Moja mati je na vsak način hotela, da si ustvariva najino gnezdece v njeni hiši. Res sva živeli v veliki hiši. Zgornje nadstropje je še vedno nedodelano in lahko bi živela tam. Ampak, pozam svojo mater in vem, da ne bi šlo. Sem edinka, oče mi je umrl, ko mi je bilo štirinajst let. Mati je ostala sama v veliki hiši.
Tudi mati Darka živi sama. Njo je mož zapustil pred nekaj leti. Sedaj živi v dvosobnem stanovanju.
Darko in jaz sva bila že takoj na začetku odločena, da si kupiva stanovanje ali majhno in ugodno hiško. Imela sva srečo, dobila sva hišo. Sicer je bila v obupnem stanju in na začetku sem dvomila, da se bo kdaj sploh dalo v njej normalno živeti. Toda moj Darko je optimistične narave in v to sploh ni podvomil.
Pred tremi leti sva tako kupila hišo z najinimi prihranki. Nekaj sta prispevali tudi moja in njegova mati. Potem se je pričelo obnavljanje. Zamenjati je bilo potrebno vse, prav vse! Vodovodno napeljavo, še enkrat napeljati elektriko, zamenjati tla, zrušiti kopalnico in narediti novo. In tu se je ustavilo. Denar je skopnel, hiša pa je bila šele na začetku. Darko je vzel kredit. Pet let odplačevanja. No, saj bo šlo. Pa ni šlo! Spet je denar skopnel prej, kot sva načrtovala. Sva pa z njegovim denarjem uredila spodnje prostore. Uredila sva kuhinjo, dnevno in manjšo sobo. Majhen hodnik sva preuredila v starinskem stilu. Bilo je lepo. Spodaj. V zgornje nadstropje, kjer naj bi spala, pa nisem upala niti stopiti. Pa sem vzela kredit še jaz. Pet let. Ker imam dobro plačo, je bil tudi kredit velik. Lahko sva si uredila spalnico, preuredila prostor, kjer naj bi bila kasneje majhna kopalnica. Ostalima dvema sobama, sva le zamenjala tla in prebelila stene, zamenjala okna. Ostali sta prazni. Čakali sta, da mine pet let in bi lahko nadaljevala.
Tako. Hiša je bila postavljena in lahko sva se preselila. Po petih letih skupne ljubezni, sva si uredila gnezdo, ki je bilo najino. Samo najino!
In potem naj bi se začelo brezskrbno življenje, polno majhnih želja, poljubov in šepetanj. Pa ni bilo čisto tako. Oba sva imela matere. In obe sta bili najbolj zoprni stvari pod soncem, a vsaka na svoj način.
Moja mami je imela neverjetno veliko prostega časa. Kadar sem bila doma, je skoraj vedno prišla. Pa nikoli ni pozvonila. Če je bilo odklenjeno, se je kar prikazala sredi kuhinje in včasih povzročila, da mi je srce skočilo pokonci.
»Zakaj ne pozvoniš? Prestrašila si me! Kaj pa, če ne bi bila oblečena?« sem bila jezna.
»Lepo te prosim, Nika. Ko si bila majhna, sem ti previjala ritko, sedaj pa ti je nerodno. In zakaj bi zvonila, saj sem navsezadnje doma, mar ne?« je bila ogorčena.
»Mami, odkar si mi previjala ritko, je minilo že kar nekaj časa. Da, lahko se počutiš, kot doma, pa vendar bi bila vesela, da pozvoniš. Kadar pridem jaz k tebi na obisk, vedno pozvonim in čakam, da mi preideš odpret,« sem ji poskušala mirno razložiti.
»Da, kar pa je nesmisel. Zvoniš pri lastnih vratih. In to, da sem ti menjala plenice, se mi zdi, kakor da je bilo včeraj,« se ni dala.
Pa sem samo zavzdihnila in spremenila temo: »Boš kavo?«
»Pa skuhaj, samo ne tako sladke, kot zadnjič,« se je namrdnila.
Med tem, ko sem kuhala kavo, se moja mami ni dala motit. Poškilila je v dnevno sobo, poravnala blazine na kavču, preverila, kdaj sem nazadnje obrisala prah po omarah. Rekla ni nič, le čemerno je gledala in odkimavala.
Ko sva pili kavo za kuhinjsko mizo, je poškilila na štedilnik.
»Zakaj nič ne kuhaš? Ura je že dve popoldan. Mar Darka še ne bo?«
»Pride vsak hip,« sem rekla.
»In zakaj mu ne kuhaš kosila?« je bila radovedna.
»Ker vedno jeva šele okrog pete ure popoldan,« sem kar se da mirno odvrnila.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Samo, da bo zdravje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zamolčane družinske skrivnosti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakaj Slovenci nismo najbolj srečen narod na svetu?

Znano je, da so prebivalci dveh držav najbolj srečni na...

Kratke misli: Hudo je, če se preveč bojiš

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Šepnila mu je: Lahko odideš

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Najprej pomagati bolnikom in preprečiti širjenje okužbe

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.