JESENSKA ZGODBA: Prijatelja

Alen in Lili sta se spoznala, ko se je Alen s svojima staršema preselil v blok, kjer je živela. Takrat ji je bilo osem let, Alen je bil leto dni starejši ...
Pravo prijateljstvo je redko ... (foto: freeimages.com)
Pravo prijateljstvo je redko ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Postala sta soseda v novem stanovanjskem bloku, ki je stal sredi Postojne. Ker je bil Alen novinec, je bil za tamkajšnje otroke zelo zanimiv. Vsi so ga ogledovali in si želeli spregovoriti z njim. Sprva mu je bilo nerodno, držal se je v stanovanju pri starših. Nekoč ga je Lili srečala na hodniku. Stopila je ven in za sabo zaprla vrata, zagledala ga je z veliko vrečo smeti v roki. Alen je obstal in jo tiho opazoval.
»Moraš tudi ti nositi smeti v smetnjak?« ga je vprašala in se nasmehnila.
Alen je prikimal.
»Če imaš čas, se mi lahko potem pridružiš pri igri. Gremo se za Indijance,« mu je povedala.
Alenu se je razlegel nasmeh čez vsa usta. Veselo je prikimal: »Samo smeti odnesem. Me boš počakala?«
»Ja, seveda. Čakala te bom pred blokom,« je navdušeno prikimala Lili in stekla ven.
Res ga je kasneje tam čakala in bila navdušena, ko je videla, da je Alen prinesel s sabo pravi indijanski lok, tri puščice s pisanim perjem.
»Je tvoje?« je vprašala Lili.
»Aha, kupil mi jih je očka,« je ponosno povedal Alen.
»To bodo ostali navdušeni,« je kimala Lili. Velela mu je, naj ji sledi na veliko dvorišče, kjer je bil prostor za otroško igro.
In tako se je začelo. Sicer je bil Alen prijazen do vseh otrok v soseski, z nikomer se ni kregal. Toda Lili je bila prva, ki ga je sprejela v krog prijateljstva, zato mu je ostala najdragocenejša prijateljica. Lili je kasneje izvedela, da je Alenova mati Slovenka, njegov oče pa je prihajal iz Rovinja. Tam so tudi živeli, dokler niso prišli v Postojno. Baje je njegova mati tako zelo pogrešala Postojno, da bi kmalu zbolela. In čeprav je bil Alen zelo navezan na Rovinj, so se preselili in poskušali zaživeti tu.
Lili je bila edinka, prav tako Alen ni imel bratov ali sester. In kmalu sta postala najboljša prijatelja. Tudi, kadar je zunaj padal dež in se otroci niso mogli igrati, to za Lili in Alena ni bil problem. Stanovala sta v istem bloku, njuni stanovanji je ločil le hodnik in včasih sta bila pri enemu, včasih pri drugemu. Kadar je padal dež, sta se igrala v sobi, se pogovarjala in se smejala.
»Tudi, ko odrasteva, bova najboljša prijatelja, kajne Alen?« ga je vprašala Lili.
Alen je resno prikimal: »O tem ni dvoma!«
Otroški dnevi so tekli hitro in brezskrbno. Igro je vse pogosteje zamenjala šola. Najprej višji razredi osnovne, nato kmalu učenje za srednjo šolo. Alen je odšel na srednjo gostinsko šolo, Lili se je odločila za trgovsko. Prostega časa je bilo vse manj. Večina dni sta bila v šoli, popoldne za knjigami. A še vedno sta našla kak trenutek zase.
Alen je bil pri osemnajstih že pravi mladenič. Imel je temno polt po očetu, črne lase in temno rjave oči. Bil je velik in imel je lepo telo. Ukvarjal se je s športom, bil je priljubljen pri dekletih.
Lili je bila srednje rasti. Imela je rdečkasto rjave lase in modre oči. Tudi v njej se je počasi prebujala želja po ljubezni, po nežnih dotikih.
»Alen, si že katero poljubil?« ga je vprašala nekoč, ko je prišla v njegovo sobo.
Alen je ležal na postelji in gledal v strop, Lili je sedla k njemu na posteljo in čakala na odgovor.
»Seveda sem,« je odvrnil.
»In? Kako je?« je spraševala.
Alen jo je začudeno pogledal: »Mar ne veš?«
»Daj, saj dobro veš, da ti vse povem, kar se dogaja v mojem življenju in veš, da se še nikoli nisem poljubljala,« mu je rekla.
»Pa bi se rada?« je spraševal in jo gledal v oči.
»Mislim, da,« je prikimala zasanjano.
»Kaj potem čakaš,« ga je zanimalo.
»Ni še prišel pravi,« je povedala.
»Lili, poznam te, sramežljiva si. Bolj samozavestna moraš biti in dobila boš svoj prvi poljub. Če pa ti ne uspe, imaš še vedno mene, jaz ti bom pokazala, kakšen je,« se je pričel šaliti.
»Daj, Alen, nehaj! Če bi se poljubljala s tabo, bi bilo tako, kot da se poljubljam z bratom,« je zamahnila z roko.
»Res misliš tako?« je bil začuden.
»Da,« je kimala. »Ti ne?«
»Najbrž imaš prav,« je odvrnil in pogledal stran.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preživeti teden dni na invalidskem vozičku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.