POMLADNA ZGODBA: Začarana hiša

Najbrž ima vsak kraj, vsako mesto, hišo, ki je nekoliko drugačna od drugih. Kjer naj bi prebivali čudaki, drugačni ali nemara kar čarovnice. Tudi v malem kraju, kjer je sosed poznal soseda, kjer je bila le mala vaška trgovina, ki je bila tudi leglo čenč, je bilo tako.
Ljudje so verjeli, da je hiša uročena ... (foto: freeimages.com)
Ljudje so verjeli, da je hiša uročena ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Hiša je stala na manjšem hribu, kjer je bilo čudovit razgled nad vsem krajem. Za hišo se je razprostiral gost in močan gozd. Po levem bregu je tekel bister potoček. A ljudje iz njega niso pili vode. Starejši so pravili, da je tista voda uročena. Kdor naredi požirek, ga bo spremljala nesreča vse življenje. Hiša je samevala že vrsto let. Zadnja prebivalka hiše je umrla pred petnajstimi leti. Pravili so, da je bila zadnja iz rodu čarovnic. Tako kot njeni predniki, je tam živela vse svoje življenje. In tako kot njeni predniki je dočakala zavidljivo starost. Krajani so menili, da ni naključje, da je prav vsak iz tiste hiše umrl v starosti devetindevetdeset let. A zadnja naj bi bila sama, naj ne bi imela potomcev. In tako je hiša ostala prazna,. Nihče ni hodil tja gor. Niti je niso upali podreti. Bila je namreč začarana hiša.
Miloš je bil učitelj. Rad je imel otroke. Poučeval je že šesto leto.
Šola v malem kraju je bila majhna. V njo je vsega skupaj hodilo le osemdeset otrok. Morda je bilo tudi zato poučevanje tako prijetno. Učitelji so se lahko posvetili vsem svojim učencem in med njimi se je razvila prav posebna vez.
Miloš je poučeval nižje razrede. Tistega dne so imeli izlet v naravo. Odšli so do bližnjega gozda, si ogledovali zdravilne rastline, poslušali ptičje petje. Odkrili so celo lisičji brlog.
Ko je bil čas za malico, so posedli na veliko deblo, ki je ležalo ob stezi. Od tam se je lepo videlo začarano hišo. Kopala se je v sončni svetlobi in od daleč niti ni izgledala tako zelo strašna.
»Zakaj je začarana hiša prazna,« je zanimalo deklico.
»Starejši ljudje pravijo, da so tam nekoč živele čarovnice,« je povedal Miloš.
»Si jih poznal,« je zanimalo fanta.
»Spominjam se stare ženice. Včasih je prišla v dolino v trgovino. Imel sem okrog deset let. Vedno, ko smo jo srečali, smo se norčevali iz nje in jo klicali čarovnica,« je povedal Miloš.
»Te ni bilo nič strah, da te začara,« je z velikimi očmi vprašala ena izmed učenk.
»Pravzaprav me je začarala,« je pomislil Miloš. Pozabil je. Ko pa je njegova učenka omenila, se je spomnil. Nasmehnil se je in jim pričel razlagati. Otroci so ga z zanimanjem poslušali.
»Spominjam se, bila je sobota. Jaz in moji prijatelji smo se igrali pri trgovini. Stara ženička, mislim, da ji je bilo ime Zofija. Da, Zofija je bila! Prišla je po poti in s sklonjeno glavo šla mimo nas v trgovino. Vedno smo se norčevali iz nje in tistega dne ni bilo nič drugače.
Eden izmed prijateljev me je zbodel, če jo upam pocukati za rokav. Bil sem pogumen, malce pa sem se želel tudi pokazati pred prijatelji. čakali smo, da je prišla iz trgovine. Zavihtel sem se na svoje kolo, se zapeljal zraven nje in jo pocukal za rokav. A nisem pričakoval, da me bo zgrabila za roko. Bil sem presenečen nad njeno močjo. Izpustil sem kolo in stal pred njo. Zrla sva se iz oči v oči, še vedno je držala mojo roko…«
»In potem,« je prestrašeno vprašal učenec in pogoltnil slino.
Miloš je pogledal svoje učence. S strahom v očeh so čakali, kaj jim bo povedal.
»Potem je prav počasi izgovorila moje ime. Bil sem začuden, da ga pozna. Rekla mi je: »Miloš, ti boš nadaljeval naš rod! Ne pozabi tega. Tvoje življenje je zapisano nam!«
Iztrgal sem se ji iz močnega prijema, pustil kolo na cesti in stekel stran. Prestrašil sem se,« je povedal Miloš otrokom.
»Kaj pa je s tem mislila,« je zanimalo učenko.
Miloš je skomignil z rameni: »Ne vem! Bila je zadnja iz rodu čarovnic. Nemogoče bi bilo vse, kar je takrat rekla. Razen, če je menila, da se bom poročil z njo, staro ženičko,« se je smejal Miloš.
Otroci so se zasmejali. Počasi so pojedli svoje malice in odpravili so se naprej.
Miloš se je ozrl proti hiši. Prav čudno, da je pozabil te besede, tistega dne pa so postale spet žive, kakor bi jih slišal včeraj.
Miloš se je po končani službi vračal proti domu. Tistega dne se mu je mudilo. Pojedel je kosilo, ki si ga je pripravil prejšnjega dne, nato pa se preoblekel v svoj delavni kombinizon. Teti je obljubil, da ji bo prepleskal dnevno sobo. Nestrpno ga je že čakala. Iz njene kuhinje je prijetno dišalo.
»Boš najprej malo pojedel,« je vprašala, ko ga je zagledala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Kolikokrat podarite rože sebi?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.